(SAMOGOVOR) Na sedežu ob nuni je vse lažje

Moji starši niso bili verni, niso hodili k maši in tudi sicer v cerkev niso zahajali. V podobnem duhu so vzgojili tudi mene. Nisem veren, ne hodim k maši, se pa od staršev razlikujem po tem, da rad zahajam v cerkve. Toda ne na Slovenskem, ampak v tujini, kamor sem v preteklosti kot poročevalec s športnih tekmovanj često potoval. A da se razumemo, proti vernikom nimam odklonilnega odnosa. Tudi med njimi, podobno kot med neverniki, imam veliko prijateljev in znancev - in upam, da bo tudi v prihodnje tako. Je pa res, da sem kot mladenič sam sebe prepričeval, da me cerkev ne zanima ne od zunaj ne od znotraj, a se je z leti to prepričanje spremenilo - nisem postal vernik, sem pa bil večkrat v cerkvi. Predvsem na potovanjih v tujini, ki se jih je na moji novinarski poti nabralo zelo veliko. Domala vselej sem si namreč vzel čas za ogled tamkajšnjih sakralnih znamenitosti, ki so poudarjale identiteto mesta ali kraja, v prvi vrsti cerkva in pokopališč.

Zanimivih dogodkov, povezanih s cerkvijo in pokopališči, se je nabralo za zvrhan koš, nekateri so mi ostali v trajnem spominu - in nekaj utrinkov, ki se mi zdijo zanimivi, sem zlil v pričujoč prispevek.

Ko sem obiskoval osnovno šolo v Žolgerjevi ulici na Taboru, je bila v tistih letih navada, da so učenci, običajno po dva, pred praznikom dela obiskovali večja podjetja v okolici šole in direktorju izročili pisno čestitko ob prazniku. Ta čast je večkrat doletela tudi mene in spomnim se, da sva s sošolcem, pozneje znanim mariborskim arhivarjem, nekega leta obiskala najprej Avtoobnovo in nato Swaty, kjer sta naju direktorja lepo sprejela, pogostila s keksi in malinovcem, malo smo pokramljali in se poslovili. Ob odhodu iz Swatyja pa mi je sošolec predlagal, da greva v mesto, obiščeva župnika v frančiškanski cerkvi in mu čestitava za praznik dela. Halo! In res sva se napotila v mesto, v cerkev je šel sam, nisem se mu pridružil, sedel sem na bližnjo klop - in čez kakšnih petnajst minut je sošolec prikorakal iz cerkve, v rokah noseč dva velika škrniclja, zvrhano napolnjena s piškoti. Prav začudil sem se radodarnosti cerkve. Škrniclja sva si razdelila, jih nesla domov, o zgodbi pa nikoli nisva nikomur črhnila besedice.

Po očetu imam še zdaj nekaj daljnih sorodnikov v Radencih, v preteklosti sem jih pogosto obiskoval, redno pa, ko je bil pogreb katerega od njih. A se pogrebnih slovesnosti v cerkvi nisem udeleževal, običajno sem se pridružil nekaterim pogrebcem, ki so raje zavili v bližnjo gostilno in pridno praznili kozarce, dokler jim fantič, ki mu je bilo naročeno, da špega, kdaj bo konec cerkvenih slovesnosti, ni zamahnil z roko - in smo se pritajeno pridružili repu pogrebnega sprevoda do izkopanega groba.

Čeprav sem zapisal, da maš ne obiskujem, pa se je to leta 1995 vendarle zgodilo. Pozno jeseni sem s slovensko balinarsko reprezentanco odpotoval na svetovno prvenstvo v kanadski Hamilton, kjer sem bival pri nekdanjemu sošolcu, Mariborčanu Milanu Ferletiču. Milanova družina je verna - in ko sta me Milan in njegova soproga Darinka povabila, da se jima pridružim pri maši v tamkajšnji salezijanski župniji sv. Gregorja Velikega, povabila nisem odklonil, bilo bi nespoštljivo do njiju. Med mašo sem se počutil prijetno, še posebej, ker je župnik Franc Slobodnik maševal tudi v slovenskem jeziku.

Leta 1998 sem z odbojkarji Maribora odpotoval v Berlin na tekmo evropskega pokala - in ker je bilo časa dovolj, sva z radijskim kolegom Zoranom Milovanovičem obiskala slovenskega župnika v cerkvi svete Elizabete, Izidorja Pečovnika Dorija, s katerim sva se sicer poznala že prej. Obisk mi je ostal v prijetnem spominu, kajti Dori nama je najprej razkazal cerkvene prostore, nato pa naju povabil na miklavževanje v kletne prostore cerkve, ki je bila polna otrok in njihovih staršev, večinoma Slovencev.

Ko sem leta 1999 z reprezentanco Slovenije v tekvondoju odpotoval na svetovno prvenstvo v Buenos Aires, sem si ogledal nekaj cerkva, najbolj pa mi je v spominu ostal obisk pokopališča La Recoleta. Vedel sem namreč, da je tam zadnje domovanje najpomembnejših argentinskih osebnosti, med njimi tudi Evite Peron, ki se je je prijel sloves, da je razpeta med svetnico in povzpetnico. Druga žena argentinskega predsednika Juana Dominga Perona, rojena leta 1919, je bila več let prva argentinska dama, a je umrla zelo mlada, stara komaj 33 let. Z že omenjenim kolegom Zoranom sva, iskajoč njen grob, pokopališče prečesala počez in povprek, dokler nisem zagledal družinskega spomenika z napisom Familia Duarte, v katerem je pokopana Evita Peron, katere pravo ime je bilo Maria Eva Duarte. Na kovinskih vratih je bilo zataknjenih nekaj svežih vrtnic, kar pomeni, da Evita med prebivalci Buenos Airesa nikoli ne bo pozabljena.

Pa še to: med letalskim poletom v domovino je ob meni sedela nuna in tekvondoistom, ki jih je bilo poleta strah, sem prišepnil, da sem sam povsem miren, saj bom, če se kaj zgodi, nuno prijel za roko in z njo poletel - saj veste, kam.

Ob nedavni izvolitvi novega papeža si nisem mogel kaj, da ne bi pohvalil kardinalov za njihov prispevek k zmanjšanju onesnaževanja okolja; ko se je po treh črnih iz dimnika pokadil beli dim, je bil papež izvoljen. Zamislite si, da bi papeža volili mesec, dva, tri ali še dlje - koliko črnega dima bi šlo v zrak!