(REPORTAŽA) Najdaljša adrenalinska vožnja v Evropi je na Koroškem

Bad Kleinkirchheim, znano avstrijsko turistično središče, ki ga povezujemo z vijuganjem po belih strminah in avstrijsko smučarsko legendo Franzem Klammerjem, dobiva vse bolj prepoznaven obraz tudi poleti. Za vse več ljudi je koroško letovišče, ki je znano tudi po termalnih kapacitetah, poleti kraj oddiha s pohodništvom in kolesarjenjem. Nazadnje smo bili tam na smučanju, ko so oglaševali "najdaljši flow trail v Evropi", zdaj se je pojavila priložnost, da smo ga tudi preizkusili. Pred tem pa je prišla zelo prav lekcija o tehniki vožnje in skokih z gorskim kolesom, ki smo jo opravili nedaleč vstran ob Miljskem jezeru z inštruktorjem Stefanom Müllerjem, adrenalinskim navdušencem, o katerega vragolijah, ki sodijo v kategorijo: ne poskušajte tega doma, smo poslušali z odprtimi usti.

Dilema: spust z ustavljanjem ali brez

Naj najprej pojasnimo, kaj sploh je flow (country) trail, čeprav za mlajše bralce najbrž to sploh ni tuj izraz, tudi v Sloveniji boste težko zasledili drugega. Gre za urejeno kolesarsko pot oziroma progo (v dolino), ki je dovolj preprosta, toda adrenalinska hkrati, da vožnja poteka tekoče. Da je zadoščeno prvemu pogoju, poskrbi proga brez skakalnic ali drugih objektov (oziroma kak obvoz), da je zadoščeno drugemu, pa ostri in hitri zavoji pod naklonom ("bande"), valovi in drugo, da je ob nižji hitrosti vožnja udobna in varna, ob višji pa te tudi odlepi od tal ter ti požene kri po žilah.

Za kar so na Peci tik čez avstrijsko mejo poskrbeli na desetih kilometrih, so dlje na Koroškem še podaljšali za pet. Na spektakularnih 15 kilometrih užitkom kar ni konca, čeprav povsem preprosto tudi ni. Tudi za najlepši del kolesarjenja, če mene vprašate, je treba biti pripravljen. Še naš vodič Nikita Hollaus je priznal, da je progo brez ustavljanja odpeljal le dvakrat. Med spustom pa si tudi kar razdvojen med tem, da bi se kar peljal in peljal ter da bi se ustavil, užival v razgledih in naredil še kakšno fotografijo. Zato mogoče ni napačna ideja, da ga opraviš vsaj dvakrat. Nas je po prvem kar vleklo 910 metrov višje proti vrhu na 2100 metrov nadmorske višine do postaje Kaiserburg, kjer se "popoln užitek" začne.

Le še odločiti se je treba, kako se povzpeti na vrh. Najlažja je varianta z vlečnico, ki prevaža tudi kolesa, najtežja je, če zagrizeš v hrib. Mi smo se odločili za nekaj vmes - polnovzmetena električna kolesa, ki se jih na tem območju "rentajo" za okrog 50 evrov dnevno, lahko pomagajo na vzponih, da ne izdihneš, kljub znatni teži pa ti še vedno ponujajo odlično izkušnjo na spustih. Tudi 30-odstotni naklon - na običajnem gorskem kolesu nepredstavljiv - z električnim postane premagljiv. A pozor: pri obvladovanju konjička motorček ne pomaga, svari tudi Hollaus, ki je videl že preveč nesreč, ker so pač ljudje precenili svoje zmožnosti. Nas je pred turo popeljal po manjšem poligonu in nas testiral ter nam izdal nekaj napotkov in priporočil. Mnogi, ki le najamejo kolo, tega niso deležni. Da so pri naših severnih sosedih na e-kolesih obvezne čelade, ne reši vseh težav, pravi Hollaus.

Z Velikega Kleka na skrivaj s kolesom

Vzpon ob pogovornem tempu s pomočjo elektrike iz Feld am Seeja proti vrhu smučišča Bad Kleinkirchheim in spust po "flow trailu" ter okrog gore nazaj do izhodišča je predstavljal lep, niti ne preveč naporen dvourni 30-kilometrski izlet s 1200 višinci. Slovenski novinarji, ki dokaj redno kolesarimo, smo tudi adrenalinsko vožnjo že kar obvladali. Za delček tega se lahko zahvalimo Stefanu Müllerju, ki nas je sprva osupnil s svojimi norimi podvigi. S kolesarjenjem po ograji visoko nad Gardskim jezerom, po podzemlju Dolomitov, sploh pa s spustom z najvišje avstrijske gore Grossglocknerja (3798 metrov) oziroma Velikega Kleka. Nanj je moral kolo prinesti na hrbtu, in to na skrivaj. Dosežek nam je potrdil s posnetki na telefonu, za javno objavo menda še ni pravi čas. "Če bi jih objavili na YouTubu ali družbenih omrežjih ali če bi izdali film, bi me naslednji dan poiskala policija. V nacionalnem parku je takšno početje prepovedano. Dve leti bo treba počakati, potem ne bo več problem, zadeva zastara," nam je dejal Müller.

Podvig je skrbno načrtoval. "Dva, tri mesece smo študirali, kaj in kako bomo izvedli, ni bilo enostavno, ker kolesariti z vrha ni dovoljeno, potem pa se je vse skupaj zgodilo v šestih urah. Bili smo štirje, vodič, dva snemalca in jaz." Bila je to najbolj nora izkušnja 36-letnega Avstrijca doslej. Pa je bil kdaj v življenjski nevarnosti? "Kaj pa je nevarnost? Vožnja s kolesom je zame kot hoja, še bolj varnega se počutim. Kolesarim že več kot dvajset let, posebej blestim pri ravnotežju," je dejal nekdanji tekmovalec, ki se je preusmeril v snemanje filmov. "Plezanje in kolesarjenje, free ride, to je moja strast. To mi je zdaj kul, da snemamo in se predstavljamo na 'outdoor' festivalih."

Poletni turizem tudi pozimi

Tudi v alpskem svetu Slovenije in Italije ga boste srečali, kjer je menda lažje kaj divjega posneti, pa doma ob Miljskem jezeru, kjer otroke in mladino uči kolesarskih spretnosti. Bil je eden od tistih, ki so letos v Obermillstattu v neposredni bližini osnovne šole uredili kolesarski poligon z dvanajstimi linijami različnih težavnosti, nedaleč vstran pa še skakalnice z napihljivo blazino. "To je prva blazina na Koroškem, ena petih ali šestih v vsej Avstriji. Mislim, da je zadeva pozitivna za vse, otroci lahko vsak dan skačejo, se učijo, hkrati pa je to tudi moj trening park. Tukaj pozimi ni snega, je le višje na okoliških hribih, zato lahko kolesarimo tudi v hladni polovici leta," je povedal Müller, ki v poletnem turizmu vidi svetlo prihodnost.

Ob našem obisku se je Miljsko jezero že zdelo v polnem razmahu. Plaže in lokali so bili polni, na vodi je bila gneča, tudi pri kolesarjenju okrog jezera je bilo treba biti pazljiv. Slabih 30 kilometrov je dolg krog, ki je "razdeljen" približno na pol. Senčni gozdni del je speljan po makadamu, sončni z vsemi turističnimi kapacitetami po asfaltu.

"Zadnja leta je bila še zima boljša, ampak mislim, da se bo v prihodnje to spremenilo. Snega je vsako leto manj, v dolini ga ni več, kar pač izkoriščamo za kolesarjenje. Mislim, da je trenutno dobra kombinacija, da lahko pozimi počnemo oboje. Letos smo startali s kolesarskim parkom in imamo pozitivne odzive. Vsak dan je več otrok, kar je dobro, kolesarstvo je tu zelo priljubljeno. Ne le med mladimi, tudi pri starejših na električnih in običajnih kolesih, imamo veliko trailov in naravnih poti. Mislim, da bo vsako leto prihajalo še več ljudi, že zdaj jih precej srečam iz Italije, Nemčije, tudi Slovenije. Vse je blizu," ovir za razvoj ne vidi Stefan Müller.