Resnično težko verjamem, da po skoraj 25 letih informiranja javnosti v Sloveniji o škodljivosti množične živinoreje, ubijanja živali za našo prehrano, ljudje še vedno nismo dojeli, kako velika laž in prevara je tradicija živalskega kanibalizma, ki vsem nam povzroča vedno večje težave z zdravstvenega, okoljskega in moralno-etičnega ali duhovnega vidika. V vseh teh letih smo vedno znova, tudi preko Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, z vsebinami brezplačne revije Osvoboditev živali želeli pomagati živalim, naravi in tako tudi soljudem ter vedno znova pojasnjevali vse tri omenjene vidike in opozarjali na posledice. Še enkrat želim pojasniti in strniti ter tako podati prispevek k lažjemu in celovitemu razumevanju te problematike, še posebno sedaj, ko se v javnosti zopet veliko govori o predlogu novih prehranskih smernic.
Zdravstveni vidik
Če smo iskreni, imamo že vsi izkušnje v naših družinah z raznimi hudimi boleznimi, ki so vsekakor povezane tudi z našo prehrano, kar bo potrdil vsak iskren zdravnik, ki se vsaj malo drži Hipokratove zaprisege. Bolezni in obolelih ljudi je namreč vedno več. Bi bolezni res naraščale, če bi človeštvo živelo pravilno? V živalskih hlevih in farmah postaja vedno bolj neznosno. Milijoni živali so samo še oštevilčeni serijski proizvodi za klavnico. Milijone ton izločkov iz teh živalskih hlevov vozimo na njive, skupaj s kemičnimi snovmi, umetnimi gnojili in drugimi strupi, kot so pesticidi in fungicidi. Te strupe preko hrane in vode ljudje dobimo nazaj, pa če to želimo slišati ali ne. Živalim v naravi ne preostane drugega kot to, da požirajo te strupe, kajti živijo od tega, kar ponujajo polja, travniki in gozdovi. Iz leta v leto vedno bolj obolevajo tudi prostoživeče živali in povzročitelje bolezni, viruse in bakterije, prenašajo nazaj na človeka. Narejene so tudi številne študije, ki jasno in nedvoumno kažejo, da uživanje mesa povzroča bolezni (spodaj prilagam dve raziskavi starejšega datuma). Predlagatelji novih smernic so zagotovo uporabili novejše in še boljše. Po informacijah sodeč nove predlagane prehranske smernice temeljijo na širšem in sodobnem pregledu 1100 znanstvenih dokazov. Na primer le dve kratki.
Moje izkušnje so diametralno nasprotne od priporočil in navodil tako imenovane samooklicane stroke, da brez mesa ne gre
- Raziskava v okviru EU (European Prospective Investigation Into Cancer and Nutrition - EPIC) je vključevala več kot pol milijona ljudi. Raziskali so povezavo med različnimi vrstami raka in posameznimi živili. Zaradi izredno velikega števila subjektov so rezultati teh študij še toliko bolj pomembni. Raziskava, ki je ugotavljala povezavo med hrano in rakom želodca (1) je našla sledeče povezave: za vsakih 100 g dnevno zaužitega mesa se poveča verjetnost za raka želodca za faktor 3,52. Torej se za vsako povečanje dnevnega vnosa mesa za 100 g možnost za raka poveča za 252 odstotkov.
- Na medicinski fakulteti na Harvardu so izvedli raziskavo (2), s katero so želeli ugotoviti povezavo med hrano in rakom prostate. Spremljali so preko 50.000 moških, starih od 40 do 75 let, v časovnem intervalu štirih let. Ugotovili so, da od maščob na raka prostate vpliva le maščoba živalskega izvora (faktor povečanje tveganja za 63 odstotkov).
Okoljski vidik
Težko verjamem, da ne opazimo strašansko pospešenega uničevanja in zastrupljanja narave, ki je prav tako zelo povezano z našo prehrano in kmetijstvom, ki sloni na množični živinoreji, kemiji in fitofarmacevtskih sredstvih.
Na primer: že leta 2006 so pri Organizaciji združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) objavili poročilo, iz katerega je bilo razvidno, da bi bilo nujno načrtno zmanjševati živinorejo in ljudi usmerjati k zmanjšanju porabe mesa v prehrani. Henning Steinfeld, vodja oddelka FAO za informacije o živinoreji in politiko živinoreje ter glavni avtor poročila, je takole povedal: "Živinoreja je eden največjih povzročiteljev današnjih najpomembnejših okoljskih težav. Za izboljšanje razmer je nujno potrebno ukrepanje."
Obdelovalnih površin pa primanjkuje. Zato se iščejo nove obdelovalne površine, največ na račun sekanja gozdov, zlasti v Latinski Amerik; sekajo tropske gozdove, ki skupaj z oceani uravnavajo klimo na našem planetu. Živinoreja je eden od sektorjev, ki najbolj škodljivo vpliva na vedno bolj omejene vodne vire in med drugim prispeva k onesnaževanju vode in propadanju koralnih grebenov. Glavna onesnaževala so živalski odpadki, antibiotiki in hormoni, kemikalije, gnojila in pesticidi, ki se uporabljajo za škropljenje pridelkov. To bo ena največjih težav človeštva, kajti vremenske razmere postajajo nepredvidljive in težke.
Moralni ali duhovni vidik
Vprašajmo se in razmislimo, ali res lahko ubijamo živali in življenje v drugih oblikah brez posledic. Res brez najmanjšega dvoma verjamemo, da je to pravilno ali, kot pravi del strokovnjakov za prehrano, celo nujno? Ali res nikoli v življenju nismo občutili, da nam živali polepšajo dan, razveseljujejo, želijo biti naši prijatelji, obenem pa si želijo imeti svoje družine in skupaj živeti do naravne smrti?
Res je in drži, da lahko vsi mirno rečemo, da so nas tako pač učili v šoli, pri verouku ali doma ter temu sledimo iz generacije v generacijo, iz roda v rod. Toda pogled v ta svet, tudi v odnose v družbi, nam kaže zelo jasno, da je šlo nekaj hudo narobe - v popolnoma napačno smer. Ali smo res že tako otopeli, da ne opazimo več, kaj se dogaja okrog nas, in da ne opazimo, kam vse to vodi? Ali res ne opazimo izmučene narave in zastrupljenih polj ter zraka, da se naša hraniteljica Zemlja upira pohlepu človeštva in nas vse težje nosi zaradi naših nepravilnih in pretirano izkoriščevalskih posegov.
Ali ni skrajni čas, da podvomimo o resničnosti naučene tradicije in o resničnosti našega učnega programa? Dobro je vedeti, da je temelj, osnova ali podlaga šolskega učnega programa v odnosu do soljudi, živali in narave isti in se ne spreminja od samega nastanka prvih duhovniških, cerkvenih šol že pred stoletij. Tudi v različnih državnih ureditvah (na primer v komunizmu) se ta podlaga ni spreminjala, ker je vedno ustrezala vladajoči strukturi. Tako je cerkveno-državni sistem nekoč in danes poskrbel, da se je ljudi iz generacije v generacijo, desetletja in desetletja v šolah učilo in se še vedno uči, da so živali na Zemlji za našo korist, za naše potrebe, da je to božja volja.
Danes na primer nekateri pediatri gredo še dlje, upajo si trditi, da sta meso in druga hrana živalskega izvora nujna v prehrani otrok, celo obvezna. Kakšna laž in prevara, kakšno zavajanje. Lahko rečemo, da ima šolski učni program nalogo, da programira mladega človeka v izkoriščevalski, ubijalski in suženjski odnos do živali in narave. Žal večina ljudi v svojem življenju verjame in sledi temu, kar so nas naučili in programirali v šolah.
Za lažje razumevanje se dotaknimo kratkega pregleda razvoja šolstva na našem področju. Vse tja do sredine 18. stoletja je šola veljala za cerkveno ustanovo. Vse do 19. stoletja je bilo torej najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, ki so s svojim delom med vsemi sloji najbolj vplivali na splošno ljudsko kulturo. Šele z reformami Marije Terezije in Jožefa II. je država malo bolj posegla na področje šolstva in delno šolski sistem krojila tudi po svojih potrebah. Toda večji del ali osnova učnega programa je ostal isti, torej le prevzet od tedanjega cerkvenega šolstva, katerega imamo, žal, še danes. Zakaj pravim žal? Zato, ker iz 40-letnega raziskovanja vem, da duhovniški, cerkveni nauk in učenje po njunem zgledu vsebuje slab, izkoriščevalski in ubijalski odnos do živali, narave in soljudi. Človeštvo pa je to iz generacije v generacijo, tudi preko šolskega učnega programa, sprejelo kot nekaj resničnega in pravilnega. Dejstva - glede zgoraj zapisanih slabih in ubijalskih dejanj vse do danes - potrjujejo mnogi raziskovalci in zgodovinarji.
Na primer: Znani raziskovalec, zgodovinar in pisatelj Karlheinz Deschner je večji del svojega življenja namenil prav raziskovanju Katoliške cerkve. Po več desetletjih raziskovanja je prišel do naslednjega zaključka in pravi takole: "Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebno v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini, kot je Rimskokatoliška cerkev."
Tudi nekateri katoliški zgodovinarji, ki so dobili dostop do vatikanskih arhivov, so bili presenečeni in šokirani, ko so tam brali iz še obstoječih spisov o popolnoma drugačnem odnosu in učenju Jezusa iz Nazareta do živali in narave, o njegovem miroljubnem in spoštljivem odnosu do celotnega stvarstva, ki ne vsebuje nobenega namernega ubijanja, tudi živali ne, za našo hrano. Nas pa se pri verouku, maši in posledično tudi v šolah učili popolnoma drugače; laži, zaradi katerih že imamo težave. Zemlja, ki je v povezavi s celotnim življenjem v vseh oblikah, se že upira krutemu človeštvu.
Tudi besede profesorja dr. Hubertusa Minareka povedo veliko o tem, kakšno bi moralo biti resnično izvirno krščanstvo. Takole pravi: "Pravo krščanstvo lahko oziroma mora živeti brez mesa, ker tako pridemo do humanosti. Živali so bitja, ki občutijo kot mi, in imajo pravico do življenja." Navedeno nam je lahko vsem v pomoč, da vsaj podvomimo o resničnosti cerkvenega in šolskega nauka tudi v odnosu do živali in narave.
Morda bodo mnogi rekli, da imamo danes vendarle "stroko" visoko izobraženih ljudi v šolstvu, politiki, zdravstvu, cerkvenih krogih in drugje in da ti vedo, kaj delajo. Pa je res tako? Zastavimo si vprašanje, od kod in od koga je osnovno znanje za življenje in delo prejel neki strokovnjak ali celotna tako imenovana stroka? Ali ni šla vsa ta, danes tako opevana "stroka", skozi obstoječi šolski učni program, morda tudi verouk, ki uči krut, izkoriščevalski in suženjski odnos do živali in življenja v naravi? Naučeno nato v življenju zagovarjajo naprej, pišejo pravila, smernice in zakone ter morda kot profesorji in učitelji učijo mlajše generacije. Zaradi večletne indoktrinacije v mladosti skozi šolanje večina te "stroke" verjame, da so pomembni in da delajo prav. Nekateri, v svoji želji po denarju, morda sploh ne opazijo, kakšno strašansko škodo so in še povzročajo živalim, naravi in soljudem s svojimi neresničnim in nepravilnim delovanjem.
Je pa tudi res, da nekateri ljudje že v svoji mladosti ali pa kasneje v življenju vseeno podvomijo o šolskem in veroučnem programu ter postanejo iskalci resnice. In nekateri izmed teh so resnično dragoceni raziskovalci in strokovnjaki, ki delajo na različnih področjih ter človeštvu pomagajo in odpirajo oči. Zame so, verodostojna stroka, le takšni. Vendar, kot vidimo, je takih zelo malo oziroma premalo, večina ljudi sledi naučenemu šolskemu programu.
Vsak človek, ki zagovarja ubijanje in mučenje živali iz katerega koli razloga ali razvija strupena škropiva za uničevanja življenja ali razvija vojaško orožje in še bi lahko naštevali ..., se nikakor ne more imenovati strokovnjak ali stroka, tudi če ima pet doktoratov, kajti ideje prejema od nasprotne strani, ki je za uničevanje in ne za ohranjanje življenja.
Vsaj želja po razmišljanju
Spoštovane bralke, spoštovani bralci, moje pisanje ni mišljeno, da nekdo mora nekaj spremeniti, čeprav iz izkušenj vem, da bi to bilo dobro. Za začetek je pravi korak lahko vsaj želja po razmišljanju o tem in, kot rečeno, podvomiti o naučenem. Omenil sem lastne izkušnje: morda bo marsikomu v pomoč, če omenim, da že približno 40 let ne jem mesa in sedaj, pri starosti 60 let, lahko opravljam vsa kmečka opravila podobno kot pri 30 letih. Lahko igram nogomet, košarko … Pri zdravniku zaradi neke resne bolezni še nisem bil. Zadnjič sem bil pred okoli 25 leti, ko sem si po padcu z lestve na beton zlomil nogo. Torej so moje izkušnje diametralno nasprotne od priporočil in navodil tako imenovane samooklicane stroke, da brez mesa ne gre.
Javni podatki kažejo, da v Sloveniji letno zboli za rakom približno 20.000 ljudi z boleznijo srca in ožilja, da ne omenjamo težav s prebavili, presnovo, vnetji, putiko … Bolnišnice so zasedene, zdravila gredo odlično v promet. To jasno kaže tudi podatek s spletne strani NIJZ, da je vsak prebivalec Slovenije v povprečju prejel deset receptov s predpisanimi zdravili na leto, kar je v skupni vrednosti 385 evrov. Torej gre za strašansko velike zneske davkoplačevalskega denarja na leto že za zdravila na recept, kje pa so še operacije, zneski za aparature, pripomočke, plače zdravnikov in ostalega osebja … Kot vidimo, gre za milijardne zneske. Ali se ni morda potem upravičeno vprašati, ali sta morda naš učni šolski program in kmetijska ter prehranska politika namerno naravnani tako, da smo čim bolj bolni ter tako čim večji uporabniki zdravil in zdravniških storitev? Vsak naj si na to vprašanje odgovori sam, kajti vsi smo svobodni v razmišljanju in smo dobili razum za razmišljanje.
Predlogov za spremembo prehranskih smernic, o katerih se v teh tednih tako veliko govori, še ne poznamo. Vsaj jaz jih nisem nikjer prebral. Torej ne vemo, kaj se je sploh predlagalo. Podpiram vsake izboljšave, če so iskrene in iz srca narejene za dobrobit živali in narave ter za boljše počutje ter zdravje ljudi. Vem pa, kot sem že omenil na začetku, da temeljijo na širših in sodobnih znanstvenih dokazih. Če se torej predlaga zmanjšanje mesa in živalskih proizvodov v naši vsakodnevni prehrani, je to vsekakor dobro za živali, naravo in ljudi.
Upam pa, da niso pozabili ali celo namerno izpustili pomembnosti, kako je pridelana naša rastlinska hrana in od kod prihaja. Namreč, vsa hrana - tudi rastlinska -, ki je gensko spremenjena, je škodljiva za naše zdravje. Vsa rastlinska hrana, pridelana s kemijo in fitofarmacevtskimi sredstvi, je prav tako škodljiva za naše zdravje. Hrana, posebno sadje in zelenjava, ki se pripelje iz oddaljenih držav ali s kontinentov, je še celo dodatno tretirana s kemijo za obstoj in svež izgled. Nenazadnje vsa ta kemija in fitofarmacevtska sredstva ubijajo življenje v naravi in na poljih. Če že govorimo o spreminjanju prehranskih smernic, bi bilo treba in nujno upoštevati vse, kar sem omenil, in v Sloveniji vzpodbujati prehod na ekološko kmetovanje, postopoma pomagati kmetijam ob prehodu iz živinorejskih panog na ekološko poljedelstvo, zelenjadarstvo ter sadjarstvo in se ne zanašati na uvoz cenejše rastlinske hrane.
Res je, da nam brez dobrega in pravilno usmerjenega slovenskega kmeta lahko že v kratkem primanjkuje hrane. Mnogi slovenski kmetje so pridni in delovni ljudje. Težava je v tem, da kmetijska politika ni pravilno in dobro zastavljena. Da je to res, lahko potrdijo vsi, ki delajo na tem področju (zaposleni na ministrstvu, kmetijski pospeševalci …), seveda, če so in želijo biti iskreni.
Najboljši pokazatelj je samooskrba v Sloveniji. Številke so dovolj zgovorne. Smo zelo slabo samooskrbni na področju zelenjave, žit, kaš, stročnic in sadja. Le 30-40 odstotkov jih pridelamo pri nas, vse ostalo uvozimo, kar je - kot že rečeno - še slabša kvaliteta.
------
Reference:
(1) Meat intake and risk of stomach and esophageal adenocarcinoma within the European Prospective Investigation Into Cancer and Nutrition (EPIC), Gonzales CA Et. Al., JNCI Journal of the National Cancer Institute 2006 98(5):345-354
(2) A prospective study of dietary fat and risk of prostate cancer, Giovannucci E, Rimm EB, Colditz GA, Stampfer MJ, Ascherio A, Chute CC, Willett WC, J Natl Cancer Inst. 1993 Oct 6;85(19):1538-40
