Nekdaj običajno klekljanje je z ulic davno izginilo, a Anica Uršič, se je na idrijski Mestni trg vrnila samoiniciativno. Njene vrhunske rezultate in klekljarsko organizacijsko delo spremljamo že več desetletij. Povedala nam je, da kleklje vrti več kot sedem desetletij ... Še majceno Anico, tedaj Vogrič, sedaj Uršič, je za bulo pritegnilo skupinsko klekljanje idrijskih žena na prostem. Zato se je že s šestimi leti navdušena podala v čipkarsko šolo.
Po dobrih sedmih desetletjih je že dolgo vrhunska klekljarica. V uvodnih dveh mandatih je vodila novonastalo Društvo klekljaric idrijske čipke in prej sodelovala v vseslovenskem združenju klekljaric. Vse od devetdesetih let prejšnjega stoletja sodeluje s Katedro za tekstilije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in po zamisli študentov in mentoric, sočasno s skupino najbolj veščih čipkaric, kleklja njihove pogosto le skicirane zamisli.
Štirje rodovi Uršičev na predstavitvi klekljanja
Anica je hči idrijskega rudarja in Dolenjke. Za mamo torej klekljanje ni bilo samoumevno, kot je za večino idrijskih žena. Mala Anica je mamo prav hitro naučila prepletati kleklje. "Ročno delo je mama imela v prstih, saj je veliko vezla in pletla. V čipkarski zadrugi, kamor je prodajala uvodne čipke, niso mogli verjeti njeni natančnosti," se je spomni Anica. Mimogrede je obudila še obdobje, ko je večina idrijskih žena čipke prodajala v Gorico. "Tudi jaz sem jih. Za prvi izkupiček sem si kupila dežnik in zlato verižico. To nosim še sedaj," jo je ponosno pokazala.
Najbolj ponosna je na svojo družino. Hčerke Anke klekljanja ni bilo treba učiti, saj je v šoli hitro usvojila vse spretnosti. Hči, sedaj Vulikić, že dolgo živi v Kobaridu, a sta skupaj klekljanja naučili vnukinjo Teo ter pravnuka Tinkaro in Miho. Na letošnjem Festivalu idrijske čipke so vsi skupaj, pred tisoči navdušenih obiskovalcev, predstavili mojstrstvo sukanja klekljev. "V Kobaridu so imeli klekljanje tudi v okviru dodatnega pouka. Za predstavljanje na ulici pa je bilo treba premagati kar precej nelagodja. Najprej sem to s kolegicami iz društva delala sama, potem se mi je pridružila hčerka. Letos smo to naredili že vsi štirje rodovi, " je upravičeno ponosna.
Tako kot so bili navdušeni obiskovalci, je bil tudi sedemletni Aničin pravnuk Miha. "Toliko pohval, kot jih je bil deležen za klekljanje, že dolgo ni dobil," je dodala pranona.
Dobitnica največ priznanj je seveda Anica
Anica je članica spodnjeidrijske skupine klekljaric, ki se ponaša z imenitnimi avtorskimi, vsebinsko zaokroženimi razstavami. Nedavna klekljana pravljica o čudežni lipi in čebelici Tinki, ki so jo članice pospremile z istoimensko knjigo, je prebiranja, ogleda in ponotranjenja vrednot vreden "čudež". V 2548 urah jo je sklekljalo 25 čipkaric skupine. Na razstavi so poudarili, da je Anica zanjo klekljala skoraj tretjino časa oziroma okrog 800 ur. "Po nekaj sto ur so dodale še Marica Kosmač, Valerija Krivec in Mira Guzelj. Pravljico je napisala vodja skupine Andra Marinko. Čebele, lipovo listje in cvetje je bilo užitek klekljati. Ure pa so preštevali organizatorji. Jaz jih ne štejem nikoli," je povedala.
Ponaša se z množico priznanj. Že na prvem festivalskem tekmovanju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je osvojila tretje mesto. Letos, na nedavnem festivalu v Železnikih, si je tretje mesto priklekljala znova. Vmes je bilo priznanj ogromno in že dolgo jih ne šteje več. Največje priznanje je zanjo občudovanje njenega dela. "Zanimivo je, da so moški večji občudovalci čipk kot ženske. Taka je vsaj moja izkušnja," je povedala. Moški je tudi kupil njen največji, prekrasen klekljan prt.
Na Mestnem trgu je začela klekljati samoiniciativno po tem, ko je nehala predsedovati stanovskemu društvu. V Idriji je dotlej propadlo več idej, kako obiskovalcem stalno predstavljati dediščinsko, sedaj z Unescovo značko opremljeno klekljanje in čipke. Žal je propadlo tudi podjetje Čipka, ki je v zadnjih letih delovalo prav na tem trgu. "Hudo mi je, ko središče mesta sameva, pa bi imeli kaj pokazati. Opažam, da se število obiskovalcev povečuje. Jezna pa sem, ko na trg goste pripeljejo vodniki, a se za klekljanje niti ne zmenijo," je dodala.
Bolj zahtevne ko so čipke in klekljanje, bolje je
Anica je na pobudo pokojne profesorice Drage Urbas z veseljem poprijela v vseslovenskem združenju klekljaric in vseh, ki imajo čipke radi. Bilo je v prejšnjem stoletju, ko je Urbasova kot predsednica skušala pritegniti vse slovenske čipkarice k sodelovanju. "Morali bi sodelovati, a se je to žal izrodilo," ve Anica, ki je na ruševinah združenja povedla novooblikovano društvo klekljaric idrijske čipke. "Nisem bila prva predsednica. Društvo, ki je tako kot zaščita geografskega porekla idrijske čipke nastalo na pobudo naše sedanje vodje Andre Marinko, je prve mesece vodila učiteljica klekljanja Marinka Rupnik," je bila natančna Anica. Naštela je dolg niz razstav, ki so jih pripravile skupaj in ločeno v petih skupinah društva.
Med pobude Urbasove sodi tudi sodelovanje s fakulteto za tekstilije. "S fakultete smo dobivale zgolj skice in jih pretvarjale v čipke oziroma iz njih sklekljale zgodbe. Navodila so vsebovala kvečjemu barve, vse ostalo smo v čipke pretvorile same. To je bilo zahtevno, a zelo kreativno delo. Žal se je to v zadnjih letih spremenilo s preveč podrobnimi navodili in naši možgani nimajo več pravega dela," je Anici žal za bolj ustvarjalnim delom.
Ko niti v Idriji ne razumejo pomena čipk in čipkaric
Klekljanje je napredovalo. Od nekdaj zanimive razstave postajajo vrhunske. V času predsedovanja društvu je Anica klekljaricam priborila nekaj več denarja in celo plačila za naročene razstave. Društvo se je pobratilo s skupino slovenskih klekljaric Triglav v Splitu in s klekljaricami največjega hrvaškega čipkarskega središča v Lepoglavi. "Izmenjujemo si razstave. To so vedno doživetij in novih izkušenj polna srečanja. Pravkar se v Lepoglavo odpravljamo s klekljano čebelico Tinko," je navdušena sogovornica.
Žal v Idriji klekljarice in čipke še vedno nimajo ustrezne veljave. Osrednji festival čipk hira že vse od premika v zanj povsem neprimeren junij. Razlog je tudi njegova prenatrpanost z običajno okrog 40 dogodki v dobrih dveh dneh. Letošnjih dvanajst razstav čipk, odprtih vsega dva dni, si pri najboljši volji ni mogel ogledati noben obiskovalec. "To dopovedujemo že leta, a smo vedno znova preslišane," soglaša Anica.
Festival, ki naj bi bil za čipke najpomembnejši dogodek, je pravzaprav njihovo ponižanje. "Pred leti je bilo drugače. Razstav je bilo manj, a so bile odprte dlje časa. Res smo imele kar nekaj dela, da smo odgovorne prepričale, da moramo po razstavah voditi same. Uspele smo. Moja želja je, da bi bilo tako tudi sedaj, da bi, skratka, idrijska čipka in njene ustvarjalke imele doma mesto, ki si ga zaslužijo," je iskrena Anica. Idriji je spodletela namera, da bi pritegnila nekaj več turistov. Soglašamo z Anico, da bi zgolj vrnitev festivala v poletni čas magnetične čipke in smiselno razporejene vrhunske, a manj številne razstave skozi poletje v mesto čipk pritegnile vsaj toliko obiskovalcev, kot jih je imel nekdaj poletni festival.
