Branko Dolenc iz Kanala je danes pri 75 letih glede odbojke le še zvest obiskovalec tekem Alpacem Kanala, sicer pa je kot predsednik domačega turističnega društva nepogrešljiv pri organizaciji skokov (letos bo 33. izvedba) v Sočo s kanalskega mostu. V mladih in zrelih letih je v odbojki prehodil pot od igralca do klubskega (en mandat je bil tudi predsednik OK Salonit), slovenskega, jugoslovanskega in mednarodnega odbojkarskega funkcionarja. Vrhunec tega obdobja je bil med letoma 1999 in 2001, ko je kot direktor moške reprezentance slovenske fante iz razsula pripeljal na njihovo prvo evropsko prvenstvo.
Branko Dolenc je edini primorski prejemnik naziva častni ambasador slovenske odbojke, ki ga je novembra ob stoletnici odbojke pri nas Odbojkarska zveza podelila še petim velikanom slovenske odbojke. V mladosti mu je športno pot ustavila poškodba, odbojki pa je ostal zvest kot funkcionar. Branko je kot strojni tehnik delal v tedanji Iskri in kasneje v anhovskem Salonitu. Nato je študiral pravo in sociologijo ter se ob odbojki (tam se je povzpel do člana predsedstva Odbojkarske zveze Jugoslavije) v nekaj zadnjih letih obstoja Jugoslavije začasno poklicno podal tudi v politiko - v občinsko in pokrajinsko vodstvo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije.
V prvih letih samostojne Slovenije se je preizkusil kot podjetnik na področju trgovine, alarmnih naprav in založništva. Bil je med ustanovitelji na Goriškem desetletje izhajajočega tednika Oko, ki ga je vodil kot direktor. V Lions klubu se je v Sloveniji in v srednji Evropi povzpel na vrh te dobrodelne organizacije. Bil je tudi podpredsednik Slovenske izseljenske matice.
Striženje brkov odprlo pot na EP
Na klubski, slovenski in mednarodni odbojkarski sceni je Branko Dolenc funkcionarske izkušnje nabiral kar 40 let. V slovenski odbojki je prehodil pot od člana uprave OK Salonit Anhovo do podpredsednika Odbojkarske zveze Slovenije, direktorja moških reprezentanc, na mednarodnem tekmovalnem prizorišču pa je bil delegat evropske odbojkarske zveze. Iz oddaljenih gostovanj Salonita v drugi in prvi B jugoslovanski ligi se je po stacionarnem telefonu javljal tudi kot dopisnik za časopis - marsikdaj (v primeru uspeha Salonita) z ne prav prijaznimi poslušalci za hrbtom.
Po osamosvojitvi Slovenije je odbojka pri nas počasi pridobivala veljavo. Salonit je serijsko osvajal državne naslove in je dve sezoni celo igral v evropski ligi prvakov. Dolenc je obudil nekaj utrinkov iz tistih zlatih devetdesetih let: "Takrat je naš glavni pokrovitelj Salonit Anhovo odlično posloval in je omogočil, da smo imeli dobro ekipo, strokovni štab in primerno organizirana potovanja, težava pa je bila infrastruktura. Stara dvorana v Kanalu je bila že od potresa leta 1976 neprimerna. Do leta 1998, ko smo dobili sodobno dvorano v Kanalu, smo uradne tekme igrali v dvorani novogoriške OŠ Frana Erjavca, ki pa je bila za mednarodne tekme na skrajnih mejah minimalnega. Da bi fantje imeli občutek za večje dvorane, so hodili trenirat tudi v Tolmin in Ajdovščino. Novogoriško dvorano je pred vsako tekmo hodila preurejat posebna delovna ekipa kluba, saj je bilo treba odstraniti vse, kar je štrlelo - koše, gole, igrala, ob tem pa tudi postaviti dodatne odre za televizijo, novinarje in goste. Po vsaki tekmi smo seveda morali vse vrniti v prvotno stanje."
Konec devetdesetih let je bilo nekaj slovenskih klubov že kar močnih, reprezentanca pa se je utapljala v anonimnosti, saj je svojo pot proti evropskemu prvenstvu bolj ali manj neuspešno začenjala v predkvalifikacijah. Nastopil je trenutek za korak naprej. Na povabilo tedanjega predsednika OZS Borisa Zakrajška ga je pomagal narediti prav Branko Dolenc. Dogajanja se spominja takole: "Tedaj, leta 1999, sem bil podpredsednik zveze, ko mi je predsednik Zakrajšek predlagal, da prevzamem naloge direktorja moške članske in mladinske reprezentance s ciljem, da se uvrstimo na evropsko prvenstvo. Sprejel sem izziv direktorja, ki je to počel ob svoji službi, in začel postavljati temelje. Za tisto leto še nismo imeli niti selektorja niti igralcev. Najboljši odbojkarji so v klubih že kar dobro zaslužili, zveza pa jim do tedaj ni nudila praktično ničesar. Pogovoril sem se z reprezentančnimi kandidati in jih prepričal z naslednjo ponudbo: Če boste podpisali pogodbo za sodelovanje v reprezentanci, boste oproščeni odškodnine odbojkarski zvezi ob odhodu v tujino. Potrudil sem se tudi za strokovno delo, kjer sem se prek prejšnjega selektorja Viktorja Krevsla povezal z Vladimirjem Jankovićem, vrhunskim hrvaškim strokovnjakom, ki je delal v Italiji. Nekaj časa je pomagal on, zadaj pa sem pripravljal Gregorja Hribarja, ki je nato prevzel reprezentanco. V njej so bili tedaj fantje, ki so kasneje kot možje pustili velik pečat v slovenski odbojki - med njimi tudi Primorci Andrej Berdon, Jasmin Čuturič, Samo Miklavc in Gregor Jerončič."
Sledila je organizacija priprav z ekipo Padove, z avstrijsko in madžarsko reprezentanco. Dobro delo je v sezoni 2000/2001 dalo sadove z uvrstitvijo skozi kvalifikacije na evropsko prvenstvo. Pot do uspehov in spoštovanja je bila trnova, poudarja Dolenc. "Začetek kvalifikacij nam je namenil tedaj za nas izjemne člane svetovne lige - Portugalce, ki so nas pričakali v novi dvorani v Setubalu. Vse je šlo narobe. Med letalskim prestopanjem v Frankfurtu z nami ni šla naprej športna prtljaga. To smo prejeli šele tri ure pred tekmo. Tedaj sem fantom rekel: če zmagamo, mi boste lahko obrili brke. Portugalci so pred polno dvorano povedli z 2:0, naš veleposlanik je odšel iz dvorane, potem pa je Slovenija zaigrala kot prerojena in tekmo dobila. Tako sem nepričakovano vesel ostal brez brkov, a smo ostali tudi brez normalnega prevoza v hotel. Portugalci so na nas preprosto pozabili. Zganili so se šele po tem, ko sem poklical dežurno službo evropske odbojkarske zveze, ki jim je zagrozila z visoko denarno kaznijo. Avtobus je prišel po nas ob dveh zjutraj."
Podobno je bilo dogajanje na naslednjem uspešnem gostovanju Slovenije v Turčiji, ko so gostitelji po odpovedi poleta iz Samsuna proti Ankari hoteli naše odbojkarje posaditi kar na redni avtobus za celonočno vožnjo proti prestolnici. Tudi tedaj je bilo treba poklicati na sedež CEV, da je prišel poseben avtobus, ki je bil zaradi vožnje skozi nemirni kurdski del Turčije "opremljen" še s štirimi oboroženimi stražarji. Vsi zapleti so bili kasneje okronani s prvo uvrstitvijo članske in mladinske reprezentance na evropsko prvenstvo.
Soški turizem in skoki z mosta
Zadnjih dvajset let se Branko Dolenc ob obisku tekem kot predsednik Turističnega društva Kanal ukvarja predvsem s to platjo življenja v domačem kraju, a dela po istih načelih, kot je to počel v odbojki: "Imeti moraš neko strategijo in ambicioznost. Brez tega ni napredka."
Priprave na 33. skoke z mosta v Kanalu so že v polnem teku, zagotavlja Dolenc: "Imeli bomo več kakovostnih skakalcev z vseh koncev Evrope kot zadnja leta. Že zdaj kaže, da bo takšnih več kot 30. Tudi letos pripravljamo vikend skokov skupaj z organizatorji na Mostu na Soči. Sodelujemo pri organizaciji prevozov, prenočišč in prehrane. V soboto, 16. avgusta, bodo skoki pri njih, dan kasneje pa pri nas."
Turistično društvo bo tudi letos pripravilo ribiški praznik, poletni koncert na splavu na Soči in prednovoletni sejem ter skrbelo za med tujci priljubljen avtokamp Korada ob lepi peščeni soški plaži. Prav v zvezi z razvojem kampa ima društvo nekaj želja, s katerimi na občini še ni prodrlo: "Kamp je priljubljen, a premajhen in preslabo opremljen za današnji čas. V glavni sezoni je poln. V njem se letno izmenja do 3000 gostov. Morali bi stran od poplavnih voda, premakniti in povečati sanitarni objekt, posodobiti kuhinjo in pridobiti dodaten opremljen prostor za avtodome, a s tem še nismo prodrli v občinske načrte, sami pa tega ne zmoremo. Mislim, da je občina glede turizma premalo ambiciozna. V Sloveniji se je ustvaril vtis, da je območje Kanala zelo onesnaženo, a je to v glavnem preteklost iz časov azbesta v cementni proizvodnji. Tuji turisti pri nas vidijo lepo mestece in veliko neokrnjene narave, kar bi morali mi bolje izkoristiti."
