(INTERVJU) dr. Janez Vrečko: "Duša, velika, skrivnostna, neskončna! Preskrbi nam značajev, svojemu enakih"

Ob stoti obletnici smrti verjetno najbolj znanega kraškega pesnika Srečka Kosovela smo o njegovem delu in novih dognanjih izprašali literarnega komparativista, zgodovinarja, teoretika in kosovelologa dr. Janeza Vrečka, upokojenega profesorja z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki še zmeraj predava in se je s slovensko (in širšo evropsko) avantgardo ukvarjal že v svoji doktorski disertaciji.

Srečko Kosovel je živel samo 22 let. Danes tako mladim pogosto ne pripisujemo veliko teže, z izjemo kakšnega športnika. Kako in kdaj je Kosovel sploh zaslovel?

Kosovela je kot vodilnega prepoznala že njegova generacija. V nagrobnem govoru ga je prijatelj Tozon označil kot krepkega in zdravega, delavnega, žilave podjetnosti, trdnih misli, jasnih smernic, ki je zavračal vse podlo in krivično, s čimer je kot vzor in up dvigal celotno generacijo in s tem dovršil svojo življenjsko nalogo. Tozon je govor končal z besedami: "Ti si bil duša, velika, skrivnostna, neskončna! Preskrbi nam značajev, svojemu enakih. (...) Bog te sprejmi!" Podobno je Ludvik Mrzel zapisal, da je edinole Kosovel dal iz sebe semena, ki bi mogla kdaj iz njih še zrasti naša bodočnost. Boris Pahor pa, da so se ob Kosovelovi smrti počutili izgubljeni. Izdaja njegovih pesmi leta 1927, leto dni po pesnikovi smrti, pa je že pomenila novo upanje, čeprav je morala zbirka tihotapsko preko meje. Kosovel je postal inspirator zavesti in upora ter eden poglavitnih navdihovalcev generacije, ki se je pripravljala na spoprijem s črno diktaturo. Pozneje je Anton Ocvirk v Zbranem delu od leta 1946 do 1977 poskrbel, da je Kosovelovo delo počasi prihajalo do bralcev.

Zakaj pa so njegove najnaprednejše pesmi v zbirki izdali šele leta 1967?

Bralci so izvedeli nekaj več o konstrukcijah iz Ocvirkovega uvoda v Izbrane pesmi leta 1931, a je že Ivo Grahor ocenil, da je Ocvirk pesnika prikazal enostransko, kot nekakšno nedozorelo in bolestno osebnost, kar bi bilo treba popraviti, zato bi pesmi, ki niso bile uvrščene v knjigo, pokazale pravi pomen in moč Kosovelovega pesništva. Grahor tega projekta, žal, ni uspel realizirati. Naj opozorim še, da je Ocvirk v omenjenem uvodu prvič zamenjal integrale s konsi. Zapisal je, da je Kosovel v zadnjem letu mislil na zbirko konstruktivističnih pesmi Integrali. Od tod tudi napačen naslov Integrali '26 iz leta 1967. Kosovel je namreč z naslovom Integrali mislil na vrsto različnih publikacij različnih avtorjev, tudi na svoj cikel socialno-revolucionarne poezije Integrali, ki bi jo izdala Založba Strelci. O tem zelo jasno piše tudi v pismu Obidovi. Skozi zgodovino raziskovanja Kosovela so nekatere zmote prešle v naslednje generacije raziskovalcev, kot ravnokar omenjena zmota o integralih kot konsih, o preveličanju njegovih treh lepljenk kot domnevnem vrhuncu njegovega ustvarjanja, o tem, da je bilo njegovo poznavanje konstruktivizma skromno ali pa ga sploh ni bilo ... Vse to je zdaj ovrženo z argumenti, ki jih ne bo mogla spregledati nobena resna raziskava.

Kako je Kosovel razumel Evropo

V zadnjih letih smo Kosovelovo poezijo večkrat slišali uglasbljeno, uglasbili so jo Borghesia, Zlatko Kaučič in Barbara Korun, Kovesolje, Tinkara Kovač. Vsi so se lotili pesmi Evropa umira, ki v trenutnem kontekstu namiguje predvsem na Evropsko unijo in njene majave temelje. Kako je Kosovel razumel Evropo?

Ob "novem človeku" je bilo drugo najpogosteje rabljeno programatično geslo ekspresionistične lirike prav Evropa, ki pa pri Kosovelu pogosto nima te ekspresionistične konotacije, ampak je prej povezano s političnim razkosanjem slovenskega naroda, kar pomeni, da gre pri njem za politično in manj za civilizacijsko oznako. Kosovel v članku Separatisti odločno pove, da je naš ideal evropski človek. Bodimo eno po duhu in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze. Slovenski narod se bo zato očistil v individualni in kolektivni apokalipsi, ki se bo zgodila s smrtjo Evrope, kakršna je, ko bo nastopil nov človek kot poosebljeni etos. Evropa mora umreti, to je njena odrešitev. Njena kriza je samo ena: kriza človečanstva. Zato je etična podoba Evrope izenačena z moralno greznico. Tako Ljubljana kot Evropa sta avtistično pretrgali vsakršno zvezo s prihajajočim novim človečanstvom; vse telefonske zveze pretrgane, brezžičnega pa nočeta uporabiti. O laž, laž, evropska laž!/Samo destrukcija lahko te ubije!/Samo destrukcija. V položaju, ko kondukter na tramvaju spi in v kavarni Evropa čitajo Slovenski narod, se tudi zaspano "ljubljansko slovenstvo" ni menilo za probleme rojakov, jetnikov iz Primorske.

V njegovih pesmih lahko večkrat zasledimo besedo narod, ampak se ne zdi, da bi sodil med klasične domoljube tipa Prešeren ali Gregorčič. Kaj mu je denimo pomenila slovenščina?

Ob iskanju odgovora na zgodovinski položaj Slovencev je Kosovel sledil Tagoreju in njegovemu delu Nationalismus, leta 1921 prevedenem v nemščino. Spodbudo je našel tudi v Martelančevih člankih v Učiteljskem listu. Poleg Tagoreja pa se Kosovel sklicuje tudi na Gandhija, ki mu je pomenil zgled neutrudnega boja za svobodo indijskega ljudstva. S tem v zvezi je leta 1923 v Učiteljskem listu objavil članek Narodnost in vzgoja. Tako kot je Tagore upošteval indijsko zavest o narodni identiteti in prevlado angleške gospodarsko-vojaške moči nad njo, je podobno tudi Kosovel razumel na moči osnovan avstrijski, italijanski in srbski nacionalizem, ki so ogrožali obstoj Slovencev. Po Tagoreju je namreč narod duhovna, nacionalizem pa materialna kategorija. V imenu narodnosti je tako Kosovel zavračal vsakršni nacionalizem, obstoj majhnih narodov pa je utemeljeval z božjim pravom. Ob tem omenja Društvo narodov in njegovo krivično politiko. Tudi država SHS se mu je zmeraj bolj kazala kot totalitarno zasnovana velikosrbska tvorba, v kateri ni bilo prostora za Slovence. Kosovel se je zato upiral ideji jugoslovanstva in v njem videl agresivno obliko nacionalizma. Ekstenzivni nacionalizem, kakor je, recimo srbski ali italijanski, bosta pala pred človečanstvom, ki šteje ljudi ne po milijonih, marveč po človeku. Miran Košuta ima Kosovelovo besedo "človečanstvo" za srž celotne Kosovelove filozofije, saj mu pomeni spoštovanje človeka in človeškega dostojanstva, bratsko ljubezen, socialno pravičnost in razumevanje med narodi. Glede na levo usmerjenost Učiteljskega lista je Kosovelovemu eseju podučljiv odgovor napisal njegov prijatelj Martelanc in mu očital, da je v svojem pisanju pomešal znanost in poezijo in zato ostal pojmovno nedorečen. Je pa soglašal s Kosovelom v obsodbi nacionalistične ideologije

.

Z vprašanjem manjšin je povezan tudi Kosovelov prispevek z naslovom Refleksije ob koroškem dnevu, kjer je ostro napadel ravnodušnost Evrope in Društva narodov do manjšinskega vprašanja. Kar zadeva slovenski jezik, se je Kosovel odločil za tista gibanja, ki so izpostavljala pomensko razsežnost v poeziji, kar je bilo zanj kot primorskega Slovenca izjemnega pomena. Vse, kar je v pesemci, mora imeti gotov pomen, je zapisal v pismu Samsovi. Celo v svojih skrajnih pesniških eksperimentih je ohranjal lirsko izpovedno noto – imenoval jo je baržun. Abstrakcija se je lahko uveljavila samo v naslovih nekaterih njegovih konsov, kar pa nikakor ni prispevalo k destrukciji pesmi, ki jo je želel ohraniti za vsako ceno.

Kako velik in kako pomemben del njegovega opusa pa zajema esejistika, kjer je svoje ideje najrazločneje zapisoval?

Ni jih razločno zapisoval le v esejistiki. Zelo jasen je bil tudi v konsih, v korespondenci in v zapiskih. Na vseh ravneh je svoje misli izražal zelo jasno, s filozofsko lakoničnostjo in terminološko preciznostjo.

Kako razumeti besedico kons

Kdaj pa je Kosovel spoznal konstruktivizem?

Pomemben vir informacij za Kosovela je bila sprva revija Zenit, ki je seznanjala bralce z berlinskim in ruskim konstruktivizmom, nizozemskim De Stijlom, madžarsko avantgardo, češkimi poetisti, italijanskimi futuristi, ruskim suprematizmom in konstruktivizmom ... Veliko je k jasnosti glede konstruktivizma prispeval tudi Kosovelov prijatelj Ivo Grahor, ki je leta 1924 ilegalno prebegnil v Sovjetsko zvezo in kot kulturni posrednik od tam prinesel razne materiale – predvsem pesniške zbirke. Poleg revije Zenit naj opozorim še na berlinski krog konstruktivistov, kamor je ruska diaspora na Zahodu prenašala Tatlinove in Malevičeve ideje; Kosovel je lahko o berlinskih konstruktivistih marsikaj izvedel prav iz Zenita, saj so zenitisti skupaj z Lisickim in Erenburgom izdali dvojno številko Zenita. Tudi v Bauhausu so delovali na Zahod prebegli Rusi. V Kosovelovi zapuščini sta ohranjena zapis o Gropiusovi knjigi in obsežen citat iz nje v nemščini. Zato ne preseneča bauhausovska kaligrafija, s katero je želel opremiti svoj mesečnik KONS.

Kosovel je dobil navdih za rast črk v prostor, za svojo gibljivo filozofijo, danes bi rekli filozofijo gibanja, v organski smeri konstruktivizma. Ustvarjalci organske šole so verjeli, da v vseh oblikah bivanja obstaja prirojen potencial za gibanje in rast. O Kosovelovi odločitvi za organično poleg njegovih definicij konstruktivizma priča tudi manifest Mehanikom kot manifest organskega konstruktivizma, naperjen proti brezdušnemu mehaničnemu človeku – stroju, brezdušni mehanicistični descartesovski logiki in newtonski fiziki – kot nasprotju organskega življenja.

Teoretik organskega konstruktivizma Matjušin je gibanje obravnaval kot odliko narave, navzoče v vseh oblikah materije, in jo opredelil kot vir in izraz enotnosti med materijo in umom – med fizičnim in duhovnim –, ki sta v vseh naravnih procesih tesno prepletena. Tudi organska in anorganska snov sta le dve plati iste medalje. Pri tem je Matjušin sledil Ernstu Haecklu, ki je leta 1917 zapisal, da so padle meje, ki so bile prej postavljene med anorgansko in organsko naravo, med smrtjo in življenjem, med naravoslovjem in humanistiko. Vsa organska in anorganska snov, tako organizmi kot kristali, ima dušo. Na novo se poraja staro prepričanje o skladni notranji povezanosti vseh oblik bivanja. Na to je vezana transparentnost konsov in razumljena tako, da se črke in besede gibljejo v vse mogoče prostorske smeri, tudi prek roba natisnjene papirne strani in v ogledalni odsev, kar od bralca zahteva gibljivo prostorsko branje, celo od spodaj navzgor. Kosovelov ukaz: Ne gledati, ampak sodelovati, se tako navezuje tudi na novo vlogo opazovalca v moderni fiziki, ki vpliva na to, kar opazuje.

Je potemtakem presenečenje, če tudi Kosovel uporablja za črke botanični pojem rast? Očitno je organsko načelo res prvotno, kavzalni svet z vzroki in posledicami pa samo izraz našega popačenega doumevanja. Konstruktivisti so potemtakem sebe razumeli kot tiste, ki prispevajo k napredku v ustvarjalnem razvoju človeštva. Tudi Kosovel je sledil tej težnji, saj pravi umetnik gre pred življenjem, zato ker umetnik bodočnost ustvarja, njegova luč razsvetljuje celoto, ne posameznosti, kakor luč znanstvenika. Organski konstruktivisti, ki jim je pripadal tudi Kosovel, so si v svojih delih prizadevali ujeti strukturna načela narave in vitalne procese organskega življenja. S svojim antidualističnim filozofskim stališčem so skušali preseči osrednje protislovje zahodne misli: nasprotje uma in materije in se pri tem navezovali na sočasna spoznanja tedanje fizike.

Ker po Kosovelu dosedanje pojmovanje umetnosti ne drži, je v dnevniške zapiske natančno zabeležil prehod iz dvodimenzionalnega prostora v tridimenzionalnega in ga povezal s konstruktivizmom, ko je zapisal, da je treba zavreči dvodimezionalni predmet na dvodimenzionalni ploskvi in ustvariti tridimenzionalni predmet na dvodimenzionalni ploskvi.

V teh okvirih je Kosovel v svojo konstruktivistično strukturo skozi avtocitatnost umestil tudi elemente diskurzivne zavesti in teoretske samorefleksije: spoznanja moderne fizike in ruskih formalistov z njihovim načelom potujitve. Sledil je tudi načelu simultanosti, kjer je newtonsko kavzalnost kot vzročno-posledično povezanost tematskega gradiva zamenjalo simultano časo-prostorno nizanje materiala.

Kosovelovi konsi so potemtakem tesno povezani s potrebo po njihovem časo-prostorskem dojemanju, zato jih je želel objaviti le v specializiranih glasilih Konstrukter ali KONS, najverjetneje pa v zbirki Ikarov sen. Tudi Kosovela je avantgardistični ikarski projekt docela angažiral. Ikarova revolucija, ki je sledila revoluciji angelov, je prav s konstruktivističnim gibanjem uspela razumeti načela gibljive filozofije, ki jo je skoraj sočasno prepoznala tudi moderna fizika.

Da je Kosovel kazal zanimanje za te probleme že ob koncu leta 1923, potrjuje, da se njegova priprava na novo pesniško prakso ni začela čez noč, ampak se je nanjo vztrajno in dolgo pripravljal. Spodbudo je našel med drugim tudi v Čermeljevi knjigi Materija in energija v sodobni fiziki.

Kako po vsem povedanem razumeti Kosovelovo originalno oznako za njegove konstrukcije, besedico kons? Ima po naključju samo štiri črke kot Schwittersov merz, Heartfieldov mont, Čičerinov loks, vešč Erenburga in Lisickega? V tem je bil Kosovel daleč najoriginalnejši med akterji zgodovinske avantgarde, saj se besedica kons pokriva s konstruktivizmom, hkrati pa tudi z začetnico njegovega priimka in z njegovim nesojenim krstnim imenom Kvintilijan.

Malo ste že omenili, ampak kako točno je Kosovel vpeljeval fiziko v svoja dela?

V Kosovelovih tekstih je kopica do zdaj nepojasnjenih zapisov, povezanih z moderno fiziko, v katerih se je skliceval na Einsteina, na pojem gravitacije, na čas ≡ prostor, govoril je o praznem prostoru, omenjal gibljivo filozofijo in pomen gibanja v nasprotju z newtonsko statiko, se posvečal analizi prostora in izenačeval poezijo z arhitekturo, povezoval geometrijo in fiziko, uvidel omejeno zvezo med vzrokom in učinkom, zapisal, da sta čas in prostor samo dvoje relacij relativnosti ... Kako razložiti njegov siloviti spopad z descartesovsko in newtonsko dualistično logiko v manifestu Mehanikom in v sintagmi: nov sodobni dualizem? Kako pojasniti njegovo zavzemanje za eno, posebej z za tisti čas docela novim razmerjem med naravo in človekom in s tem za novo etiko, ki ne bo več omejena le na etiko človeka. Ob tem se je, v nasprotju z newtonskim determinizmom, znova odpiral prostor za človekovo svobodno voljo, s Kosovelovo povečano človekovo zavestjo, povezano z neizmerno, strašno svobodo. Tudi človeška zavest mora pospeševati harmonično sobivanje, da ob pomoči nove zavesti izničuje umetno ustvarjeno descartesovsko dualnost. To bo mogoče, ker nov konstruktivni človek ne bo več izhajal iz dualizma etičnega prepričanja in dejanja, kar je po Kosovelu ustvarilo sodobno zlo.

Ob relativnostni teoriji, s pomočjo katere sem pojasnil prenekatere probleme, pa so še zmeraj ostajale številne nerazumljive pasaže tako v poeziji kot v drugih Kosovelovih tekstih. Zato sem moral seči tudi na področje kvantne mehanike, kolikor je bila takrat že znana, hkrati s tem pa k Matjušinu, teoretiku organskega konstruktivizma, k Tagorejevi vzhodnjaški antidualnosti, k Martinu Bubru in njegovi dialoškosti, h kozmistu Fjodorovu in še k drugim avtorjem, ki niso bili fiziki, vendar brez njih Kosovelovih konsov in nekaterih njegovih spisov preprosto ne bi bilo mogoče brati. Ali to pomeni, da so umetniki in filozofi intuitivno zaznali, kar so fiziki zapisali v enačbe?

V povezavi Kosovela in kvantne mehanike bi šlo potemtakem za skorajda nerešljiv problem, če se pri tem ne bi ozrli v njeno zgodovino – tudi na naših tleh. Leta 1923 je fizik Lavo Čermelj v Ljubljani izdal svojo znamenito knjigo Materija in energija v sodobni fiziki, ki je pomenila pravo senzacijo med tedanjo mladino in širše; za Kosovela je bila pomembna spodbuda, da je poglobil svoja soočanja z moderno fiziko. Čermelj je bil Kosovelov nekaj starejši primorski rojak in, podobno kot Kosovel, velik borec za pravice manjšin. Zato smemo z gotovostjo reči, da je tudi Kosovel pripadal generaciji, ki je osebno doživela prevrat, ki sta ga povzročili kvantna in relativnostna teorija.

S tem pa še zmeraj nismo v celoti odgovorili na vprašanje o Kosovelovem razmerju do kvantne mehanike. Izhodiščno vprašanje pri rešitvi teh zagat je, od kod Kosovelu ugotovitev, da so nekateri z življenjem eno, drugi pa smo dvoje, ker imamo iskanja, stremljenja proti naravi. V dnevniških zapiskih lahko preberemo misel o globini najneznatnejšega pojava v človeku in prirodi, ki sta eno, v svojem zasnutku knjige BITI ALI NE BITI Kosovel piše o obračunu z racionalno perspektivo sveta in vesolja.

V ozadju bi bil lahko že omenjeni teoretik organskega konstruktivizma Matjušin, ki se je osredotočil na povezovanje svojih empiričnih študij narave s filozofsko mislijo in znanstvenimi spoznanji tedanjega časa, kot sta bili relativnostna teorija in kvantna mehanika. Menil je, da je umetnikova naloga gledati in prikazovati svet v njegovi organski celovitosti, brez meja in delitev.

Podobno je učil Kosovelu zelo ljub pesnik in mislec Tagore, ki je gojil izjemno zanimanje za znanost, saj je v moderni fiziki videl potrditev starodavnih idej iz Upanišad o enosti bivanja, kar je nobelovec, fizik Ilya Prigogine označil kot pesniški opis dinamičnega vesolja. Po Tagoreju se Zahod napihuje ob misli, da si je podredil naravo, indijska misel pa se ni nikoli obotavljala priznati celostne povezanosti z njo. Vzhodnjaška modrost bi s povezanostjo človeka in narave lahko rešila zahodnjaško, na razumu temelječo civilizacijo pred spenglerjanskim zatonom, saj je bil po Tagoreju prav "jaz" tista bariera, ki je ustvarjala razločenost. V spisu o Igu Grudnu Kosovel kar neposredno piše o bojišču vzhodne kulture z zapadno, kjer so se veliki premiki zgodili ob srečanju vzhodne intuicije z zahodno logiko. Kosovel je Tagoreja bral vsaj že leta 1924. Poleg pesniških so bili v ospredju filozofski (Schopenhauer) in znanstveni razlogi, podobno kot pri Einsteinu, Bohru, Heisenbergu in Schrödingerju. Vsem pa je bilo skupno, da so poskušali premostiti prepad, ki ga je v 17. stoletju ustvaril Descartes z razločenostjo uma in materije. Leta 1913 je Tagore izdal zbirko Gitandžali, Niels Bohr pa je predstavil kvantno teorijo atoma. Bohr in Tagore sta se v živo srečala med Tagorejevimi obiski v Evropi, saj je Bohr globoko spoštoval indijsko misel, zlasti Upanišade, in njihovo relevantnost za sodobno fiziko. Po 1918 se je pod vplivom Schopenhauerja z Upanišadami začel ukvarjati tudi Schrödinger. Ne gre spregledati, da je Heisenberg leta 1929 obiskal Indijo, kjer so mu pogovori s Tagorejem pomagali osmisliti kvantno teorijo. Omeniti je treba tudi pogovore med Tagorejem in Einsteinom.

Iz podobnih razlogov je Kosovel preigraval temeljne filozofske pojme iz Bubrove knjige Dialoški princip. Gre očitno za spoznanje, da med jazom in ne-jazom ni meje, ki bi ju ločevala: Ti. Jaz./Jaz. Ti./Laži-jaz. Znotraj newtonskega dualistično zasnovanega sveta je to povzročalo negotovost, ker je nasprotovalo zakonu kavzalnosti. Zato je Kosovel sklenil pesem z ugotovitvijo, da prav po zaslugi subjekta kot laži-jaza resnice ni.

V tem smislu je Kosovel na ravneh človek–umetnost–družba na novo opredelil najprej človeka na ravni duh–telo, nato umetnost na ravni vsebina–forma in slednjič družbo na ravni etika–dejanje. Vsi trije primeri so nakazovali preseženje kartezijanske dualnosti in s tem starega, newtonskega mehaničnega sveta, s katerim je radikalno opravil v svojem manifestu organskega konstruktivizma Mehanikom in v drugih spisih.

Vodilni predstavnik nove biologije Andreas Weber je v 21. stoletju zapisal, kako močno zunanjost in notranjost spadata skupaj. Sto let pred Webrom je na enem svojih lističev Kosovel zapisal identično misel: Je in ostane skrivnost, razodeta v gibanju, ki prihaja od znotraj na zunaj in nasprotno. S tem je potrdil svoje izjemno poznavanje tedanje moderne fizike, ki je daleč presegalo zgolj modna zanimanja takratne publike.

Takšna neantropocentrična usmeritev je med drugim pripeljala do paradigmatske spremembe v splošno sprejetem pogledu na umetnika, ki ni več posnemal narave, ampak ustvarjal izvirna dela, ki so podobna stvaritvam narave. In kam je bilo treba po Kosovelu umestiti sodobno umetnost in poezijo? Umetnost sloni vsa na organičnosti prirode in ni niti produkt iz znanosti tehnike ali filozofije. Umetnost je toliko močnejša, čim bližje je prirodi, saj življenje samo ustvarja nove oblike, kdor ne živi tega novega življenja, ne more tudi ustvariti nove vsebine.

V enem svojih teoretskih spisov je Kosovel to novo odkrito "enost" človeka in narave opisal kot organično kulturen stik z vsem življenjem, kot novo harmonijo med človekom in okolico. Danes vemo, da so začetki tega procesa dobili prve jasne obrise prav z moderno fiziko v dvajsetih letih 20. stoletja. In to je bil tudi Kosovelov pesniški čas.

Kosovelova organična narava in mehanična tehnika, opredelitev narave, ki je obsovražena po človeškem pohlepu, zahteva po enotnosti duhovno-telesnega, kjer se bo ponovno zgodilo prepleteno valovanje svetovne zgodovine rudnin, rastlin, živali, ljudi, kažejo na to, da se je Kosovel tisočletne zapostavljenosti tega vprašanja dobro zavedal, saj narave ni več videl le kot empirično zasnovanega linearnega prostora surovin, ampak kot možen prostor etosa, ki ga z večno konstantnim/naravnim zakonom priroda narekuje človeku. Po Ošlaju je smrt narave povzročil prav novoveški nihilizem. Mehanski stroj je z dresuro vsilil človeku zapovrstje utečenih, nesvobodnih gibov, česar izvorna narava ne pozna, s tem pa se je do skrajnosti uveljavila descartesovska ločitev med naravo in človekom; človekov odnos do narave se je iz kontemplativnega spremenil v pragmatičnega, je zapisal fizik in nobelovec Heisenberg. Dandanes ga posplošeno označujemo z antropocenom. S tem se je zarisala razlika med tradicionalno etiko kot zgolj medčloveškimi razmerji in sodobno ekološko etiko, ki je v to razmerje znova sprejela večno konstantno naravo.

Njegove zapise so razvozlavale farmacevtke

Če se malo pošalim: še dobro, da se vse to da razvozlati. Mar ni Kosovel menda tako nečitljivo pisal, da naj bi Ocvirk, ki je med prvimi ali celo prvi raziskoval njegovo zapuščino, dajal zapise v branje farmacevtkam, ki so bile vajene brati zdravniške čačke?

Vse to je res. In traja še naprej, zato je vodja rokopisne zbirke Marjan Rupert v NUK–u pridobil bralce(ke), ki skušajo prebrati nekatere doslej neberljive pasaže. Tudi ob pomoči umetnointeligenčnega programa Transkribus. Z analizo črnila pa datirati posamezne tekste. Sam sem dešifriral nekatere ključne zapise, ki zadevajo njegov odnos do konstruktivizma.

Pesnik danes počiva na pokopališču blizu svoje domačije, kjer je pokopana vsa njegova družina, razen sestre. Zakaj nje ni tam?

Ker je pokopana v Avstriji ob svojem možu.

Letošnje leto je sicer razglašeno za Kosovelovo leto. Se vam zdi, da gre pri tem bolj za simboliko ali bo od tega kakšna dobrobit? Ali takšna leta res pripomorejo še k čemu, razen začasni popularizaciji imena avtorja?

Kosovelovega leta doma ni treba popularizirati. Pomembno je le opozarjati na nova dognanja. Ker pa je s svojimi konsi prinašal v Evropo organsko varianto konstruktivizma, začel oster boj za rehabilitacijo Tatlina in se s tem zavzemal za svoje konstruktivne konse, ga je treba čim bolj izčrpno predstaviti svetu. V Evropi je bil nemara edini, ki je znal ustvariti prostorsko poezijo.

Aljoša Harlamov je leta 2013 zapisal, da daje branje Kosovela občutek, da se v zadnjih sto letih ni nič spremenilo, se strinjate?

Seveda. Kosovel je v analizi kapitalizma spoznal, da ga poganja profit, ki prevladuje nad duhom. Človek, ki ima le razum, mu je sočlovek številka. V njem ne vidi osebnosti s srcem, dušo in duhom, v njem vidi stroj z razumom, stroj, ki mu producira. V času po slovenski osamosvojitvi smo Slovenci kot protokolarno darilo poklonili vsem evropskim poslancem izbrane Kosovelove pesmi, prevedene v angleščino, pod naslovom Človek v magičnem kvadratu (Man in a magic square). V uvodni besedi sem poskušal posebej izpostaviti Kosovela kot velikega evropskega pesnika, pa tudi kot evroskeptika, ki bi lahko združeno Evropo sproti opozarjal na nevarnosti in čeri, če se ne bo držala načel različnosti v enotnosti. Evropi prihaja ura smrti. Mazilite jo s H2SO4. Kosovel je odločno povedal, da je naš ideal evropski človek. Bodimo eno po duhu in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze.