Spomin mi sega v čas učiteljevanja na Osnovni šoli Stogovci, ko smo z učenci večkrat gostovali pri zaposlenih in varovancih Zavoda Trate. Še danes se mi odvija film pred očmi, ki nakazuje način življenja, bivanja in sobivanja pomoči potrebnih posameznikov, kako so z zanimanjem spremljali večkratne obiske mladih iz šole.
Kratek zgodovinski pregled
Grad stoji v Tratah, na strmi skali nad prehodom čez Muro. Njegova lokacija je bila strateškega pomena že v antiki, a dokumentirana zgodovina se začne v srednjem veku. Prva omemba gradu sega v leto 1148 (Murecke). Bil je sedež gospodov Cmureških, pomembnih plemičev, ki so varovali mejo in nadzorovali promet na Muri. Skozi stoletja je menjal lastnike, med najpomembnejšimi so bili Stubenbergi; v tem obdobju je dobil današnjo podobo s čudovitim renesančnim arkadnim dvoriščem, ki velja za enega najlepših v tem delu Evrope in pomeni arhitekturni razcvet v 16. in 17. stoletju. Grad je izgubil vojaški pomen z zatonom fevdalizma (18. in 19. stoletje) in postal plemiška rezidenca, kasneje pa so ga lastniki začeli zanemarjati.
Zgodba o prehodu iz obrambnega stolpa v prostor marginaliziranih in nazadnje v središče sodobne misli
Obdobje Zavoda Trate
To je obdobje, ki je najbolj zaznamovalo lokalni spomin in identiteto gradu v 20. stoletju. Po drugi svetovni vojni je grad prevzela država in v njem leta 1949 ustanovila dom za duševno in živčno bolne, torej ga je namenila socialna služba za institucionalno varstvo. Desetletja je bil Cmurek zaprt svet, kjer so bivali ljudje z motnjami v duševnem razvoju in duševnimi boleznimi. Čeprav je zavod nudil zatočišče, je grad postal sinonim za totalno institucijo, kjer so bili ljudje ločeni od družbe. Leta 2004 so zavod v duhu deinstitucionalizacije izpraznili, stanovalce pa preselili v bivalne enote, ki so bližje skupnosti. Grad je bil skoraj desetletje prazen in prepuščen propadanju.
Muzej norosti in aktivnosti civilne pobude
Danes grad Cmurek ni le spomenik, ampak prizorišče ene najbolj inovativnih kulturnih praks v Sloveniji. Leta 2013 je bila ustanovljen javni zavod Muzej norosti, ki je grad ponovno odprla za javnost. Muzej se ne ukvarja le z zgodovino stavbe, temveč predvsem z zgodovino institucionalnega varstva. V gradu občasno potekajo razstave o reki Muri (Unesco - Biosferno območje), zgodovini norosti, življenju v zavodu ter številni kulturni dogodki in simpoziji.
Lastnica gradu je država (ministrstvo za kulturo). Odnos do gradu je bil dolgo časa ambivalenten – država ga ni aktivno obnavljala, hkrati pa je civilna pobuda tista, ki objekt ohranja pri življenju. V zadnjih letih se prepoznava pomen Muzeja norosti kot edinstvenega primera interpretacije težke dediščine.
Kaj bi grad lahko bil, pa ni
Veliko gradov po Sloveniji klavrno propada, najeda jih zob časa. Spomin na zgodovino bledi, krivdo pa bi lahko pripisali vsem, ki delujejo na tem področju. Od države do spomeniškega varstva, kakor tudi lokalnim skupnostim, ki ne znajo izkoristiti priložnosti za razvoj turizma. Grad Cmurek ima potencial, da postane več kot le turistična točka. Za slovensko družbo bi lahko bil koristen na naslednjih področjih. Zaradi svoje preteklosti je idealen prostor za izobraževanje o tem, kako družba ravna z "drugačnimi" posamezniki. Lahko bi postal mednarodni center za študij deinstitucionalizacije in etike skrbi.
Cmureški grad, kot smo radi nekoč dejali, stoji neposredno ob meji. Služil bi lahko kot informacijsko in kulturno središče za celotno območje ob Muri, ki bi povezovalo slovensko in avstrijsko Štajersko skozi turizem, ekologijo (poudarek na Muri) in umetnost. Zavedati se je treba, da je grad Cmurek prehodil pot od simbola moči (plemiški grad) prek simbola izključevanja (zavod) do simbola emancipacije (muzej). Njegova današnja največja vrednost ni le v kamnitih zidovih, temveč v njegovi sposobnosti, da nas uči o empatiji in ohranjanju naravne dediščine ob Muri.
Grad Cmurek nas opominja, da stavbe niso le kupi kamenja in malte, temveč živi organizmi, ki dihajo z duhom časa. Nastavlja nam ogledalo, saj se v njegovih zidovih zrcali naša preteklost, od fevdalne nadvlade do obdobja, ko smo tisto, česar nismo razumeli (duševno stisko), raje skrili za visoke grajske zidove. Uči nas, da je gradnja mostov med ljudmi zahtevnejša, a neprimerljivo pomembnejša od gradnje obrambnih obzidij. Njegova zgodba se ne končuje, temveč se z našim razumevanjem in podporo šele zares začenja.
Veseli me, da dejavnosti v samih zgodovinskih prostorih na zamirajo, bolj pa se poraja bojazen, kaj bo prinesel čas, saj je grad nujno potreben temeljite prenove.
