Pretresljiva življenjska zgodba Daliborja Đurđeka sega v leto 1991, v čas, ki je za vedno zaznamoval številne družine. Deseti september tistega leta je bil zadnji dan, ko je videl svojega očeta. Spominja se, kako ju je z bratom pospremil na avtobusno postajo, od koder sta se odpravila proti Varaždinu, ne sluteč, da je to njuno zadnje srečanje.
Že naslednji dan se je njegov oče, skupaj s 185 kolegi iz posebne enote Policijske postaje Varaždin, podal na eno najtežjih nalog – v obrambo Vukovarja. Do samega konca je ostal v Borovem Naselju, kraju, ki je bil priča neizmernemu trpljenju in junaštvu. Usoda enote je bila tragična in priča o grozotah vojne.
Upanje umre zadnje
"Od 185 pripadnikov posebne enote PP Varaždin je bilo 115 ujetih, 66 ranjenih, 21 ubitih, pet pa jih je izginilo, med njimi tudi moj oče," je z glasom, polnim bolečine, a tudi neomajne odločnosti, povedal Đurđek. Njegov oče je eden izmed petih, za katerimi se je izgubila vsaka sled, njihova usoda pa ostaja neznana že več kot tri desetletja.
Kljub pretečenemu času Dalibor in njegova družina niso obupali. Želja po resnici in dostojnem pokopu ostaja gonilna sila njihovega iskanja. "Upanje ne umre, še vedno upamo, da bomo našli svoje najdražje," poudarja. S svojimi besedami izraža tudi podporo vsem, ki si prizadevajo razjasniti usodo pogrešanih. "Podpiramo Upravo za priprte in pogrešane osebe ter Ministrstvo za veterane, da nadaljujejo z iskanjem in ne obupajo, saj so vsi prioriteta," je še dodal Đurđek, čigar zgodba je opomin na rane, ki se še niso zacelile.
