Na Arktiki, blizu severnega pola, je Svalbard edinstven geopolitični primer. Arhipelag je del Norveške, vendar ga ureja poseben sporazum iz obdobja po prvi svetovni vojni. Desetletja so znanstveniki prihajali na mednarodno raziskovalno postajo, Norvežani in Rusi so prirejali šahovske turnirje, kitajski in evropski študenti pa so skupaj vozili motorne sani. Vendar danes Norveška skuša bolj jasno potrditi svoj status, ko gre za arhipelag, ukinja volilno pravico tujcem, blokira prodajo zemljišč tujim kupcem in zaostruje nadzor nad tujimi raziskovalci, piše The New York Times.
Norveška: Moramo zaščititi svoj del Arktike
Ukrepi so del nove dobe geopolitičnega tekmovanja, ki ga spodbujata globalno segrevanje in borba za naravne vire. Norveška vztraja, da mora zaščititi svoj del Arktike, da Svalbard ne bi postal izhodišče za sovražne sile. Arhipelag je strateško pomemben za pridobivanje satelitskih podatkov, spremljanje poti raket in zaradi potencialnih nahajališč redkih kovin pod okoliškim morjem. Nadzor nad Svalbardom zagotavlja dominanten položaj na Arktiki, območju, ki ima vse večjo varnostno pomembnost za Evropo, Severno Ameriko in Azijo. Ameriški uradniki obtožujejo kitajske raziskovalce, da izvajajo nezakonite vojaške raziskave, Rusija pa poudarja svoja pravice do Svalbarda z besedami, podobnimi tistim, ki jih je uporabljala za upravičevanje svojih dejanj v Ukrajini.
"Norveška je v najresnejšem varnostnem položaju od leta 1945," je za časnik izjavil državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Eivind Vad Petersson. Po njegovih besedah so države Svalbard predolgo obravnavale kot "nekakšno prosto cono, kjer lahko vsakdo pride in počne skoraj karkoli želi. To pa ni res. To je norveško ozemlje. Zato to zdaj jasneje poudarjamo."
Bitka za morsko dno
Leif Terje Aunevik, župan Longyearbyena, največjega mesta na Svalbardu, je na arhipelag prišel pred več kot 25 leti kot voznik pasjih vpreg. Spominja se, da ga je Svalbard pritegnil kot nenavaden, čuden kraj. "Imel sem teorijo, da ljudje postajajo bolj divji, čim severneje greš," je povedal. Danes prizna, da Svalbard ni več tako divji. Longyearbyen ima restavracije, hotele, dnevne lete do kopnega in 2500 prebivalcev iz 50 različnih držav, kar je dvakrat več kot ob njegovem prihodu. Pred nekaj stoletji so Norvežani Svalbard obravnavali kot ničelno ozemlje (terra nullius).
Po prvi svetovni vojni so zmagovalne sile priznale norveško pravico do arhipelaga, vendar po pravilih. Svalbardski sporazum iz leta 1920 je prepovedal vojaške aktivnosti in vsem podpisnicam zagotovil enak dostop do lova, ribolova, rudarstva in posedovanja zemljišč. Od takrat je sporazum podpisalo skoraj 50 držav, vključno s Kitajsko in bivšo Sovjetsko zvezo.
Nedavne raziskave so pokazale, da so na morskem dnu okoli Svalbarda ogromne količine bakra, cinka, kobalta, litija in redkih zemljin, ključnih za nove tehnologije. Januarja 2024 je norveška vlada objavila, da bo izvajala raziskave globokomorskih mineralov na območju velikosti Nemčije, vključno z vodami okoli Svalbarda. Ta napoved je sprožila zaskrbljenost. Ekološke skupine na Norveškem so se uprle zaradi morebitne grožnje morskemu življenju. V tujini je bil ukrep viden kot poseg izven okvirov svalbardskega sporazuma. Rusko zunanje ministrstvo ga je obsodilo kot nezakonit in spomnilo Norveško, da njen vpliv po sporazumu ni neomejen.
Islandija in Evropska unija prav tako nista soglašali z norveškim stališčem. Zaradi pritiska opozicijskih strank je norveška vlada pristala, da bo počakala štiri leta, preden izda dovoljenja za rudarjenje na morskem dnu, a norveško ministrstvo za energetiko je potrdilo, da je cilj še vedno "donosno in trajnostno" raziskovanje mineralov.
Manj dobrodošli kot prej
Brata Nathapol in Nattanagorn Nanthawisit sta na Svalbard prišla iz Tajske kot otroka pred več kot 20 leti. Njuna mama je bila tam kot sobarica. Hitro sta se prilagodila, naučila norveščino in se počutila kot del skupnosti. "Imava se za Norvežana," je povedal Nathapol.
Vendar se je pred nekaj leti situacija začela spreminjati. Oblasti so najprej razglasile tajske in nekatere druge tuje vozniške izpite za neveljavne, kar je pri mnogih tujcih sprožilo občutek negotovosti. Nato je vlada spremenila volilna pravila. Pred tremi leti je bilo objavljeno, da tujci na Svalbardu ne morejo glasovati na lokalnih volitvah, če prej niso živeli v kopenski Norveški vsaj tri leta. Državni sekretar Petersson je izjavil, da bi bili to "morali storiti že zdavnaj" in da svalbardski sporazum zagotavlja vsem enak dostop, ne pa tudi enakih pravic.
Norveška vlada nadzoruje 99 odstotkov zemljišč na Svalbardu, preostalega pa ne dovoli prodati tujcem. V zadnjem desetletju je skupina zasebnih norveških lastnikov poskušala prodati parceli približno 50 km². Po besedah njihovega odvetnika Perua Kyllingstada so kupci izkazali zanimanje iz ZDA in iz evropskih podpisnic sporazuma. Zemljišče je bilo oglaševano kot okoljsko, znanstveno in gospodarsko pomembna lokacija z "edinstveno ugodnimi pogoji za satelitsko komunikacijo" zaradi bližine severnega pola. Vendar je norveška vlada leta 2024 sprejela odlok, ki strogo omejuje prodajo zemljišč, saj da bi lahko "škodovala nacionalnim varnostnim interesom". Odvetnik Kyllingstad meni, da je stališče norveške vlade nezakonito in da poskuša prisiliti lastnike, da prodajo po nizki ceni. "Na kocki je verodostojnost Norveške kot države vladavine prava na Svalbardu," je povedal.
Ruska prisotnost
V Barentsburgu, ruski rudarski koloniji na Svalbardu, so Rusi prisotni stoletja. Čeprav se je število prebivalcev zmanjšalo z več kot 1000 na približno 300 in je nekdanja bolnišnica zapuščena, Rusi krepijo svoje vezi z arhipelagom. Ruski uradniki poudarjajo zgodovinske vezi in izpostavljajo, da imajo dolžnost zaščititi rusko govoreče na Svalbardu, podobno kot v Ukrajini. Barentsburg je najzahodnejša točka Rusije na Arktiki in strateško pomembna.
Kitajske aktivnosti in norveška reakcija
V ameriškem kongresu obstaja skrb, da Kitajska na Svalbardu izvaja vojaške raziskave, kar sporazum prepoveduje. Pred meseci je univerzitetni center na Svalbardu, sklicujoč se na varnostno tveganje, prvič prepovedal dostop kitajskim študentom. Kitajsko veleposlaništvo na Norveškem pa je kritike označilo za "izkrivljanje dejstev in neutemeljene špekulacije" ...
