(REPORTAŽA) To ni navaden vlak: "Poglej, mami, naš vlak vozi kot raketa!"

Če bi mi kdo še pred kratkim rekel, da se lahko iz Gradca do Celovca pripelješ hitreje, kot v Ljubljani najdeš parkirno mesto, bi mu verjetno le neverno pokimala. A le streljaj severno od nas se to že dogaja. Avstrija, kjer vlak kot vsakdanji javni prevoz uporablja kar 91 odstotkov vseh potnikov v notranjem prometu, z novo železniško povezavo med Gradcem in Celovcem postavlja povsem nova pravila igre. In to zelo konkretno: 41 minut - toliko danes potrebuje Railjet, da premaga 130 kilometrov dolgo pot med mestoma v eno ali drugo smer.

Na prvi pogled gre "le" za novo progo, v resnici pa za spremembo miselnosti. Potovanje, ki je še pred nekaj leti zahtevalo načrtovanje, preverjanje prometnih razmer in nekaj potrpljenja, se danes skrči na manj kot uro udobne, tihe vožnje. In prav to spremeni vse: način dela, obiskov, družinskih vezi in prostega časa.

Letal ne potrebujejo več

Že prihod na peron na glavni graški železniški postaji jasno nakaže, da to ni navaden vlak. Sivo-rdeča mrcina z imenom Railjet ima tisti samozavestni videz, ki brez besed pove, da je narejena za hitrost. Deluje kot križanec med športnim avtom in poslovnim letalom in vozi približno tako. Posodobljeni modeli brez težav dosežejo hitrosti do 250 kilometrov na uro, a paradoksalno je prav to najbolj presenetljivo: hitrosti skoraj ne občutiš. Ni zibanja, ni sunkov, ni nelagodja. Le pogled skozi okno razkrije resnico: pokrajina zunaj izgine v hipu, kot bi nekdo film prevrtel na krat deset.

"Zdaj v Avstriji za notranji promet letal sploh ne potrebujemo več," nam pred premierno vožnjo po novi progi navdušeno razlaga Marcel Hostinger iz kraja Lannach. Vlak uporablja skoraj vsak dan, saj se z njim vozi na delo v Gradec. Avto zanj sploh ni alternativa. "Jutranji in popoldanski prometni zastoji, izgubljen čas in še draga parkirnina - več kot 160 evrov na mesec. Z vlakom pa se udobno pripeljem v 27 minutah," pove in doda, da na približno 20 kilometrov dolgo pot od doma do službe sploh ne pomisli več kot na vožnjo, temveč kot na rutino.

Ko vlak vozi kot raketa

Tudi notranjost Railjeta je dokaz, da se hitrost in udobje ne izključujeta. V treh potniških razredih imajo od 404 do 432 sedežev, vsi z majhnimi detajli, ki naredijo veliko razliko: naslonjala za noge, stabilne mizice, kakovostni materiali in moderna notranjost v toplih, lesnih tonih. Naslonjala med sedeži nudijo več zasebnosti - ravno dovolj, da imaš občutek svojega prostora, ne da bi bil odrezan od okolice.

"Poglej, mami, naš vlak vozi kot raketa. Pravkar je dosegel 230 kilometrov na uro! Tako hitro pa z avtom oče na avtocesti nikoli ne pelje," ob pogledu na zaslon, ki poleg naslednje postaje prikazuje tudi trenutno hitrost vlaka, navdušeno vzklikne osemletni Niklas. Na premierno vožnjo je prišel z mamo in očetom. Ko mu oče pojasni, da na cestah veljajo omejitve hitrosti, se deček hitro odloči: od zdaj naprej se bodo k babici in dedku na Koroško iz Gradca vozili samo še z vlakom.

Navdušenje nad hitrostjo in udobjem se ne konča zgolj pri otroškem pogledu. Railjet je zasnovan tako, da nagovori zelo raznolike potnike in njihove navade. Prenovljene talne obloge, preglednejši informacijski sistemi ter prostori, prilagojeni družinam, kolesarjem, poslovnim potnikom in osebam na invalidskih vozičkih, kažejo na premišljen pristop sodobnega potovanja. Dostop je povsem brez stopnic, prostora med sedeži je več, tudi za kolesa so na voljo sodobni in intuitivni nosilci.

"Ker grem na vlak skoraj vedno s kolesom, že komaj čakam, da se bom zdaj bolj pogosto odpravil na Koroško, ki je res čudovita dežela za kolesarjenje. Morda pa pot iz Celovca podaljšam še do Ljubljane. Tam sem bil že večkrat in se vedno počutim kot doma," razmišlja Tobias Kahr iz okolice Gradca.

"Ste videli našega predsednika?"

Najbolj poseben trenutek 41-minutne vožnje pride, ko vlak zapelje v 33 kilometrov dolg predor Koralmtunnel, enega najdaljših železniških predorov v Evropi. Gradili so ga več kot desetletje, pri čemer so izkopali več kot 16 milijonov kubičnih metrov kamnine, dovolj, da bi z njo zgradili več deset nogometnih stadionov. Predor poteka do 1200 metrov pod površjem in je tehnični dosežek, ki je za vedno spremenil geografijo potovanja "čez" Alpe. Ko vlak z lahkotnostjo drsi skozi podzemno tišino, se za nekaj minut zdi, kot da si prestopil v prihodnost. Ko znova zapelje na svetlobo, se zaveš, da si Alpe pravkar prečkal hitro, tiho in skoraj samoumevno - nekaj, kar bi še pred nekaj leti zvenelo kot znanstvena fantastika.

Na koroški strani nas po s soncem obsijani Štajerski pričakata megla in ljudje ob progi, ki so želeli premierno vožnjo hitrega vlaka videti v živo. Nekateri mahajo, otroci poskakujejo, drugi pa skušajo "jeklenega lepotca" ujeti v objektiv telefona. "Ta vožnja je zgodovinska. O njej bova lahko pripovedovala svojim vnukom," na sedežih pred menoj šepeta mlad par, ponosen, da je med 800 srečneži, med katerimi so prevladovali politiki, gospodarstveniki in novinarji, ki so dobili vstopnice za otvoritveno vožnjo.

Čas hitro mine in že po zvočniku zaslišimo napoved prihoda v Celovec. "Bilo je tako hitro, da bi se še kar peljal," prvo vožnjo po Koralmbahnu vidno zadovoljen komentira avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen ter napove, da bo, kadar mu bodo obveznosti dopuščale, na Koroško pogosto potoval prav z vlakom. Na glavni železniški postaji v Celovcu nas pričaka množica ljudi - ne le zaradi nove povezave, ki bo mnogim olajšala pot na delo ter k prijateljem in družini v Gradec, temveč tudi zato, ker je Van der Bellen med Avstrijci eden najbolj priljubljenih predsednikov. "Če že ne najbolj priljubljen," me poučijo novinarski kolegi. Zato me ne preseneti, ko me ob izhodu z vlaka za rokav pocuka starejša gospa in z očmi, polnimi pričakovanja, vpraša: "Ste videli našega predsednika? A bo kmalu prišel, da ga pozdravimo?"

"Zakaj ste v Sloveniji tako zadaj?"

Med potniki, ki jih srečamo na glavni železniški postaji v Celovcu, ki v novi povezavi vidijo predvsem boljšo kakovost življenja, sta tudi Korošca Helmut in Maria Grossi. "Oba bova kmalu stara 80 let in vožnja z avtomobilom je za naju precej naporna, z avtobusom pa se nerada voziva. Zdaj se bova lahko večkrat odpeljala v Gradec, kjer imava veliko prijateljev, nato pa z vlakom pot nadaljevala še do Dunaja, kjer živi najin sin z družino. Glede na to, da vlak obljublja udobje v treh razredih, si bova kdaj privoščila kar prvega," se nasmehneta. "Saj veste, kaj pravijo - samo enkrat se živi!"

Ob vsem avstrijskem navdušenju in ponosu nad urejeno in moderno železniško infrastrukturo pa mi kot Slovenki ostane tudi grenak priokus. Še posebej, ko me novinarski kolega iz Gradca vpraša, zakaj smo v Sloveniji pri vlakih tako "zadaj" v Evropi, čeprav so naše avtoceste vse bolj zabasane in je pot iz Gradca do Pirana v poletnih mesecih skoraj primerljiva s potovanjem na konec sveta. Čeprav običajno najdem odgovor na skoraj vsako vprašanje, sem tokrat ostala brez njega - zgolj skomignila sem z rameni. Ostala je le tiha želja, da bi tudi pri nas vlak nekoč postal prva, ne zadnja izbira.