
Znanstveniki so desetletja ponavljali skoraj neverjetno dejstvo: človeštvo razpolaga z bolj natančnimi zemljevidi površja Marsa in celo Merkurja, kot pa pozna pokrajino, ki se razprostira pod tremi kilometri debelega ledu na Antarktiki. Vendar pa je nova revolucionarna metoda, ki združuje satelitske posnetke in fizikalne zakone, končno omogočila vpogled v ta skriti kontinent.
Nova karta je razkrila na tisoče prej neznanih gora, globokih kanjonov in starodavnih dolin. Ti podatki niso le geografska zanimivost, temveč ključni del sestavljanke pri razumevanju podnebnih sprememb in napovedovanju prihodnjega dviga morske gladine.
Revolucionarna metoda
Desetletja je bil edini način za vpogled pod antarktični led uporaba radarjev, nameščenih na letala. Čeprav so te misije zbrale ogromne količine podatkov, so imele veliko pomanjkljivost. Letala so letela v ravnih linijah, pogosto oddaljenih več deset kilometrov druga od druge. Znanstveniki so morali praznine med temi linijami zapolniti s predvidevanji, kar je ustvarilo motno in nepopolno sliko terena. To je bilo, kot da bi poskušali narisati zemljevid Alp s preleti na vsakih petdeset kilometrov, videli bi vrhove, a vse ostre soteske in doline vmes bi ostale skrite.
Ekipa raziskovalcev pod vodstvom dr. Helen Ockenden z Univerze Grenoble-Alpes je ubrala popolnoma nov pristop. Uporabili so metodo, imenovano Analiza motenj toka leda (IFPA), pri čemer so se oprli na izjemno natančne satelitske posnetke ledene površine. Ideja je preprosta, a genialna: ko se masivni ledeniki premikajo čez skriti teren, vsaka gora, hrib ali dolina na dnu povzroči subtilne, a merljive spremembe v višini in hitrosti ledu na površju.
Ockenden to primerja z vožnjo kajaka po reki. Tudi če ne vidite skal pod vodo, vam vrtinci in valovi na površini izdajo, kje se skrivajo ovire. Na podoben način so s preučevanjem obnašanja površine ledu uspeli rekonstruirati topografijo pod njim z neverjetno natančnostjo.

Odkritje ogromnega kanjona
Rezultati nove študije, objavljene v reviji Science, so osupljivi. Karta je razkrila na tisoče prej neodkritih vzpetin in grebenov ter ponudila veliko jasnejši prikaz že znanih gorskih verig, zakopanih pod ledom. Eno najbolj zanimivih odkritij je globok kanal, vrezan v podlago na območju, imenovanem Maud Subglacial Basin. Kanal je dolg skoraj štiristo kilometrov, širok približno šest kilometrov in v povprečju globok petdeset metrov.
Znanstveniki domnevajo, da bi lahko bil povezan z odvodnimi sistemi z gora Dežele kraljice Maud. Karta razkriva tudi pokrajine, ki spominjajo na alpske doline v obliki črke U, kar bi lahko bili ostanki terena, ki je obstajal, preden je kontinent prekril led. "Tako sem navdušen, da lahko pogledam in nenadoma vidim celotno dno Antarktike. Mislim, da je to neverjetno," je izjavil prof. Robert Bingham, glaciolog z Univerze v Edinburghu in soavtor študije.

Ključ do natančnejših podnebnih modelov
Poleg potešitve znanstvene radovednosti ima ta karta ogromen praktični pomen. Topografija pod ledom je namreč ključni dejavnik, ki nadzoruje hitrost premikanja ledenikov. Gorske verige in grebeni delujejo kot zavore, ki upočasnjujejo pot ledu proti oceanu, medtem ko ga lahko globoke doline in kanali pospešijo.
Natančno poznavanje teh značilnosti bo znanstvenikom omogočilo izdelavo veliko točnejših računalniških modelov za predvidevanje, kako se bo Antarktika obnašala v prihodnosti. Hitrost taljenja ledu na tem kontinentu velja za eno največjih neznank v podnebni znanosti, prav od tega pa je odvisno, koliko se bo globalna raven morja dvignila v prihajajočih desetletjih. Glede na to, da Antarktika vsebuje dovolj ledu, da bi se gladina morja dvignila za skoraj šestdeset metrov, je vsako izboljšanje v projekcijah vitalnega pomena.






