Napad na turški vojaški konvoj

Vojna v Siriji, ki se je začela pred več kot osmimi leti in terjala okoli pol milijona mrtvih ter enajst milijonov beguncev, je očitno prešla v novo fazo. V pokrajini Idlib, zadnji večji enklavi upornikov, kjer živi več kot tri milijone ljudi, so vojaška letala napadla turški konvoj vozil, domnevno natrpan z orožjem in namenjen v mesto Han Šejkun na robu uporniškega ozemlja, ki ga od februarja oblegajo kopenske sile sirskega predsednika Bašarja al Asada, skoraj vsakodnevno pa bombardirajo sirska ali ruska letala. Večina žrtev v teh napadih so civilisti, jasno pa je tudi, da bo padec Idliba pomenil konec vojne. V pokrajini naj bi sicer imeli glavno besedo in nadzor nad ozemljem islamski skrajneži.

Začetek konca ali globalna zaostritev?

Turška vozila z orožjem so prečkala turško-sirsko mejo in vstopila v Han Šejkun, je povedal neimenovani vir na sirskem zunanjem ministrstvu. "To znova potrjuje, da turški režim podpira teroristične skupine," je poudaril. Pri tem je mislil na upornike in džihadistične skupine na območju. Sirski observatorij za človekove pravice s sedežem v Londonu pa je sporočil, da so ruska in sirska vojaška letala z obstreljevanjem ustavila konvoj. Namenjen naj bi bil na sever province Hama. Pri obstreljevanju je bil ubit en vojak, ki je spremljal konvoj, še več pa jih je bilo ranjenih. Drugi viri so poročali o treh mrtvih civilistih in najmanj ducatu ranjenih.
Turško obrambno ministrstvo je letalski napad na turški vojaški konvoj ostro obsodilo, uradno Moskvo pa obtožilo, da je s tem kršila dogovor z Ankaro. V Ankari so poudarili, da se kljub večkratnim opozorilom ruskim oblastem v regiji Idlib nadaljujejo vojaške operacije režimskih sil, kar pomeni kršitev memorandumov in dogovorov Turčije z Rusijo. Dodali so, da je bil konvoj na poti na turško opazovalno točko in da so pred njegovim odhodom Moskvo opozorili, naj pustijo odprte dobavne poti. V nedeljo naj bi bile sicer prorežimske sile prodrle v Han Šejkun, in sicer prvič, odkar so leta 2014 izgubile nadzor nad njim. Osvojiti želijo ključno cesto, ki povezuje mesti pod nadzorom vlade Damask in Alep. To mesto v istoimenski provinci, kjer je pred vojno živelo skoraj pet milijonov ljudi, v mestu pa poltretji milijon, je po več kot štiriletnem obleganju padlo v roke Asadove vojske konec decembra 2016.

Bitka velikih na hrbtu malih

Razmere v Siriji so sicer vse prej kot pod nadzorom. Prste v državi imajo vsaj tri svetovne sile: ZDA, ki se pod predsednikom Donaldom Trumpom sicer umikajo, Iran, ki je predsedniku Asadu pomagal do skorajšnje vojaške zmage, in Rusija, ki je tam s svojim letalstvom in pehoto, ki je sicer ne priznava, prisotna skoraj štiri leta, podobno kot ZDA. Ter seveda Turčija. Rusija ima geostrateški interes, da se znova pozicionira kot velesila na Bližnjem vzhodu, poleg tega ima v Siriji edino sredozemsko pomorsko bazo. Iran se bori za prevlado vpliva šiitov, pri čemer mu pomagajo tudi pripadniki libanonskega gibanja Hezbolah, menda tudi borci palestinskega Hamasa in drugi šiiti. Turčija vidi kot sovražnike Kurde, ljudstvo, ki živi na mejnih območjih med Sirijo, Iranom, Irakom in Sirijo. Da bi bila zmeda še večja, sta se Turčija in ZDA 7. avgusta dogovorili, da bosta skupaj vzpostavili tamponsko območje na severu Sirije. Na pogovorih za preprečitev turškega vojaškega posredovanja na severu Sirije sta tudi dorekli, da bosta za usklajevanje vzpostavitve tega območja v Turčiji čim prej vzpostavili center za skupne operacije. To sta v skupni izjavi sporočila turško obrambno ministrstvo in ameriško veleposlaništvo v Ankari po tridnevnih pogovorih med visokimi predstavniki obrambnega ministrstva obeh držav v Ankari. Ankara in Washington sta se dogovorila, da bo tamponsko območje "postalo koridor miru", po katerem bodo iz Turčije tudi vračali sirske begunce v Sirijo.
Turčija je pred tem večkrat opozorila, da bo na severu Sirije začela ofenzivo proti kurdskim enotam YPG, glavni kurdski milici v Siriji, za katero meni, da je podaljšek v Turčiji prepovedane Kurdske delavske stranke, ki je v konfliktu s turško vojsko od leta 1984. ZDA, ki YPG podpirajo kot glavno silo, ki se bori proti skrajni sunitski skupini Islamska država, so s tem dogovorom upale, da bodo uspele prepričati Turčijo, naj se odpove vojaški intervenciji proti sirskim Kurdom. Toda turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je opozoril, da mu zmanjkuje potrpljenja. "Turčija ima pravico odstraniti vse grožnje svoji nacionalni varnosti," je prvi teden v avgustu poudaril v govoru v Ankari, ki ga je prenašala televizija. Dodal je, da se Turčija pripravlja, da bo to grožnjo odstranila "zelo kmalu".
Toda Turčija in ZDA, zaveznici v zvezi Nato, se v zadnjem času razhajata pri vrsti vprašanj, med drugim glede ameriške podpore Kurdom in turške odločitve o nakupu ruskega raketnega obrambnega sistema S-400. Poleg tega je Trump zaradi tega odpovedal prodajo ameriških vojaških letal F-35, četudi naj bi bila že plačana.