Na sedežu Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) so ob letošnji petdesetletnici zakona o narodnih skupnostih za šest avtohtonih manjšin v Avstriji predstavili knjigo v nemščini 50 Jahre Volksgruppengesetz - und noch immer keine Lösung (50 let zakona o narodnih skupnostih - pa še zmeraj brez rešitve). Spisal jo je celovški odvetnik, borec za pravice koroških Slovencev mag. Rudi Vouk. Poleg njega so na dokaj dobro obiskani tiskovni konferenci sodelovali Valentin Zdravko Inzko, predsednik NSKS, ta organizacija je financirala izid knjige, predsednik Centra avstrijskih narodnosti (CAN) Marian Wakounig in predstavnik izdajateljice, urednik Mohorjeve založbe Adrian Kert.
"Leta 1976, ko so sprejeli zakon, je bil svet v času hladne vojne, v Avstriji so ženske šele dobile pravico, da si same poiščejo službo brez dovoljenja soproga, na avstrijskem Koroškem je bil po tafelšturmu narodnostni konflikt na vrelišču. Takrat so koroški Slovenci izdali brošuro in v njej zapisali, da če manjšina tak zakon sprejme, se tudi že preda. Omenjeni zakon je pravzaprav imel nalogo, da prepreči uresničitev 7. člena Avstrijske državne pogodbe (ADP)," je v uvodu duh tedanjega časa opisal pisec Vouk. In pribil, da bi bilo treba zakon, enega redkih v Avstriji, ki ga v petdesetih niso posodobili, spisati povsem na novo. Sploh, ker so se tudi kasneje kljub ostrim protestom manjšine zadeve še poslabšale. Zakon so tako povzdignili v ustavni rang, manjšina pa je zaradi neizvajanja njegovih določb, denimo pri dvojezični topografiji, izgubila možnost pritožb na ustavnem sodišču.
Zakon je, tako Vouk, v nasprotju z avstrijsko ustavo, saj je ustavno sodišče že leta 2001 zahtevalo njegovo novelizacijo. Med področji, ki jih ureja, je izpostavil tri: "Pri uradnem jeziku imamo koroški Slovenci pravico do uporabe slovenščine med 36 dvojezičnimi občinami samo v 14, denimo, na sodiščih. S prvomajsko upokojitvijo zadnjega dvojezičnega sodnika pa je še ta možnost tiho odmrla. Nato je dvojezična topografija. Po sedmem členu bi moralo na južnem Koroškem stati več kot 800 krajevnih dvojezičnih tabel, jih pa le 190. To je slaba četrtina vseh. 9. člen ADP govori o popravi krivic, ki jih je zagrešil nacionalsocializem. Vendar niti 69 krajev, od koder so nacisti izselili koroške Slovence - in tedaj so dobro vedeli, kje vse živijo -, ni dobilo dvojezičnih napisov. Tretje je nepravilna sestava manjšinskih sosvetov pri uradu zveznega kanclerja, kamor so imenovani predstavniki svobodnjaške stranke, ki odkrito zastopajo protimanjšinska stališča, česar ne bi smelo biti."
Inzko je menil, da so pravice koroških Slovencev danes verjetno uresničene le pri srednjem šolstvu, "saj imamo, kot zahteva sedmi člen, namreč sorazmerno, tri dvojezične srednje šole". Wakounig je bil začuden, čemu se v digitalni dobi ne da ali noče urediti slovenščine na, recimo, občinskih formularjih: "Na Dunaju lahko te izpolnite v turščini ali celo arabščini." Kert je dejal, da je knjiga namenjena slovenski manjšini, da se ove svojih pravic, "predvsem pa avstrijskim politikom, da se podučijo, katere manjšinske pravice kršijo".
