Marino Kegl kljub gluhoti z izjemnimi dosežki: Na odprtem prvenstvu Avstralije prvak v dvojicah

Nedavno 4. odprto prvenstvo Avstralije v Melbournu za gluhe in naglušne teniške igralce je znova potrdilo, da slovenski igralec in član ŽTK Maribor Marino Kegl sodi v svetovni vrh tega športa. Posamični del turnirja se sicer ni končal po željah prekmurskega igralca, saj je zaradi poškodbe sprednje stegenske mišice leve noge v četrtfinalu po porazu proti Ekvadorcu Andresu Vazquezu turnir končal kot osmi. Na obliž na rano pa ni čakal dolgo, kajti z Italijanom Marcom Caretto se je uvrstil v finale dvojic in slovensko-italijanska naveza je v odločilni tekmi s 6:3, 6:4 premagala dvojico Gabor Mathe (Madžarska) in Prithvi Sekhar (Indija) ter osvojila prestižni turnir.

"V zadnjem posamičnem dvoboju bi lahko igral boljše, a zaradi poškodbe nisem želel tvegati hujših posledic, tako da sem vse sile usmeril v igro dvojic. Uspel mi je neverjeten dosežek, za kar gre zahvala fizioterapevtki Emmy, ki me je po poškodbi v četrtfinalu posamezno odlično pripravila na vsako naslednjo tekmo, in očetu, ki je z masažami in terapijami dodatno prispeval k hitrejšemu okrevanju. Za uspeh gre zahvala tudi Zvezi ŠIS-SPK, ŠZGS, Fundaciji za šport, matičnemu klubu ŽTK Maribor, vsem osebnim sponzorjem, ki mi že vrsto let stojijo ob strani in so mi omogočili tudi nastop v Melbournu. Seveda pa tudi družini, mami Majdi in še posebej očetu Darku, ki je od prvega dne, ko sem v roke prijel teniški lopar, moj trener, mentor, voznik, zaupnik, podpornik, prijatelj ... in še bi lahko našteval," je po dvigu pokala za zmagovito dvojico povedal presrečni leta 1995 rojeni Marino Kegl.

Na desetine pokalov

Lovorika iz Melbourna je vsekakor največji dosežek Prekmurca, ki se je na mednarodnem prizorišču začel uveljavljati leta 2012, ko je v Koblenzu zmagal na mladinskem evropskem prvenstvu in nato nizal same izjemne dosežke; na evropskih prvenstvih je osvojil eno tretje in eno četrto mesto, na svetovnih prvenstvih tretje, na olimpijadi gluhih v Braziliji leta 2022 četrto mesto, na odprtih prvenstvih Avstralije pa je po vrhunskih predstavah leta 2023 osvojil drugo mesto, leta 2024 peto in leta 2025 tretje. V vitrini na svojem domu v Murski Soboti ima na desetine pokalov za turnirske zmage predvsem v tujini, trikrat pa je bil tudi najboljši slovenski parašportnik. Še posebej mu je ostal v spominu nastop na olimpijskih igrah leta 2025 v Tokiu, kjer je med kar 60 igralci osvojil četrto mesto. Takrat je dosežek pospremil s temi besedami: "Zadovoljen sem z njim, to je odličen in dober rezultat. Ampak zame je to neuspeh, ker sem spet ostal brez kolajne. Res je, da je konkurenca na olimpijskih igrah večja kot na evropskem in svetovnem prvenstvu. Vsi smo si želeli zmago, a veseli se je lahko le eden. Ne vem točno, zakaj sem izgubil dvoboj proti avstrijskemu igralcu. Na žalost nisem imel občutka za igro. En dan ga imam, drugi dan pa ne. Tako je to, šport je šport."

Ob pomoči očeta eden najboljših na svetu

Marino Kegl je lopar prvič prijel v roke leta 2003 in tedaj je bil tenis zanj predvsem igra in zadovoljstvo, ko pa je končal prvi razred osnovne šole, so ga starši, ki so opazili, da sina tenis vedno bolj zanima, vpisali v TK Radenci in tedaj se je začela graditi njegova teniška pot. Treniral je in treniral in dočakal tudi prvi turnir. "Prvič sem kot enajstletni deček zaigral v Krškem, izpadel sem v prvem krogu, od razočaranja pa se mi je tenis uprl. Mama in oče sta me prepričala, da moram biti vztrajen in da bodo uspehi prišli," se spomni svojih teniških začetkov.

"Imela sta prav, kajti leta 2008 sem osvojil prvi članski naslov državnega prvaka med gluhimi, nato so se naslovi vrstili, prvi mednarodni turnir sem osvojil leta 2010 na Slovaškem, leta 2012 sem osvojil naslov evropskega mladinskega prvaka, kar mi je vlilo še več volje do trdega vsakodnevnega dela na igrišču, in od takrat je šla moja športna pot strmo navzgor," se spominja Marino, ki ima od rojstva 100-odstotno okvaro sluha in si pri sporazumevanju pomaga z vsadkom.

"V želji, da igralsko še napredujem, sem leta 2011 postal član ŽTK Maribor, kar je bila tudi prelomnica na moji teniški poti. Še bolj zagnano sem začel trenirati, običajno dopoldan na igriščih ŽTK na Taboru in popoldan z očetom v Murski Soboti. Zavedal sem se, da se v svetovni vrh gluhih in naglušnih lahko prebijem le z vsakodnevnim vztrajnim in trdim delom na igrišču in zunaj njega, tudi oče je verjel vame in moj napredek je bil skokovit. Treniral sem s še večjim zanosom, opravljal dodatne vaje in sčasoma so moji največji aduti postali vid, predvidevanje, opazovanje in intuicija. Moja vztrajnost je bila poplačana tudi s tem, da sem kot najmlajši slovenski teniški igralec leta 2013 nastopil na olimpijadi gluhih v bolgarski Sofiji in se prebil do četrtfinala, na olimpijadi gluhih v turškem Samsunu leta 2017 pa sem bil četrti, kar je bil zame izjemen uspeh," razloži Marino in se pohvali, "leta 2021 sem se na svetovni lestvici gluhih in naglušnih igralcev uvrstil celo na drugo mesto."

Tudi Darko Kegl sinovo življenjsko in športno pot vselej opisuje s posebnim zanosom. "S soprogo sva mu vcepila delavnost, vztrajnost, nepopustljivost, poštenost in druge vrline, ki so potrebne na življenjski in tudi športni poti. Spoštoval je vse, kar sva mu svetovala, zato mu uspeva vse, česar se loti. Njegov teniški razvoj je mnogim poznan, mnogi pa ne vedo, da je v Radencih končal šolo za gostinstvo in turizem in ima poklic gastronomsko-turistični tehnik. Ima status športnika svetovnega razreda, zaposlen je na Fursu, tako da imava s soprogo nekaj manj skrbi z zagotavljanjem denarja za teniško plat njegovega življenja. Kljub temu morava globoko seči v žep, na srečo ima Marino tudi več sponzorjev, ki nekaj primaknejo," razloži oče Kegl in se dotakne tudi razlike med gluhimi in slišečimi teniškimi igralci. Tudi s slednjimi se Marino večkrat uspešno kosa. "Igralne sposobnosti gluhih teniških igralcev so slabše za približno 30 odstotkov, kajti gluhi imajo težave predvsem z ravnotežjem, občutkom za prostor in eksplozivnostjo, zaradi česar morajo vsak dan več in bolje trenirati."