
Kakšno je bilo življenje v mladinskih delovnih brigadah (MDB) takoj po koncu druge svetovne vojne, ko se je gradila naša nekdanja skupna domovina Jugoslavija? Umetniški odgovor na to vprašanje nam daje razstava MDB 1951, ki je od ponedeljka na ogled v razstavišču Vetrinjskega dvora. Avtor del je znameniti mariborski športnik Josip Primožič - Tošo, ki je bil leta 1951 kot član kulturniške skupine poslan v mladinsko delovno brigado. Nastala je serija skic, risb in akvarelov, ki ne govorijo le o tovarištvu in solidarnosti, pač pa tudi o težkih delovnih razmerah v brigadi. Razstava, ki jo je v brigadi oziroma takoj po njej na posebnih listih sestavil avtor sam, nam odstira še drugo veliko Toševo ljubezen - slikarstvo.

Primožič je na likovno pot namreč stopil že leta 1928 po prihodu v Maribor, ko je dobil zaposlitev kot risar v gradbenem podjetju Jelenc-Šlajmer, leta 1932 pa je ob šolanju končal slikarski tečaj pod mentorstvom Maksa Kavčiča. Nato je prišel v mariborsko gledališče, kjer je z leti postal ravnatelj tehničnih delavnic. Uveljavil se je kot scenograf, opremil je kar 65 dramskih, opernih in baletnih predstav. Bil je ploden in priljubljen slikar, ki je razstavljal na 160 razstavah, od tega 28 samostojnih. Imel je ugledno mesto v Društvu likovnih umetnikov. V KUD Angel Besednjak je vrsto let v likovni sekciji slikarskih veščin učil številne ljubiteljske slikarje.


Razstavo, ki jo je pripravilo Društvo Trafika v sodelovanju z Domovinskim društvom generala Rudolfa Maistra Maribor, je omogočil Jože Primožič, slikarjev sin, ki je za razstavo odstopil del velikega slikarjevega opusa. Kot je ob razstavi zapisal Franci Pivec, je bil Josip Primožič - Tošo (1900-1985) proletarski otrok iz ljubljanskega Bežigrada, brez šol, vendar obdarjen z neverjetnimi talenti, ki jih je znal razviti s svojo trdoživostjo, obenem pa očarljivo prijaznostjo, ki mu je povsod prinašala upravičeno priljubljenost. Za orodno telovadbo ga je določil olimpijec Stane Derganc, ki ga je našel med vajenci v livarni in ga pripeljal k bežigrajskim sokolom.

Takoj je zagrizel v šport, ki enako kot moč ceni tudi lepoto. Njegovo leto - po srebrni in bronasti olimpijadi v Amsterdamu - je bilo leto 1930, ko je na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu pobral skoraj vse: zlato v mnogoboju, v prosti vaji, na bradlji in na konju z ročaji, z vrsto pa še bron. Žal se Jugoslavija ni udeležila olimpijade v Los Angelesu leta 1932, ki bi bila zanesljivo Primožičeva, saj je bil takrat na vrhuncu svojih sposobnosti. Primožič je leta 1928 na prigovarjanje Leona Štuklja, ki si je želel partnerja pri treningih, prišel v Maribor, kjer se je, kot rečeno, posvetil še drugi ljubezni - likovni umetnosti.

Razstava bo v Vetrinjskem dvoru na ogled do 26. septembra od ponedeljka do petka med 10. in 15. uro ter ob torkih in četrtkih še dodatno od 16. do 18. ure, v soboto pa od 10. do 12. ure.








