Če bi ga pred petimi leti nekdo vprašal, kdo je, bi odgovoril s svojim imenom, a v resnici ni vedel, kdo je, pravi Danijel Petrić. "Težave z lastno identiteto, izgubljenost, depresivnost, agresivnost, zaskrbljenost – vse to so le nekatere od mnogih stvari, ki so navzoče v družinah, zaznamovanih z alkoholizmom. Otrok, ki odrašča v taki družini, veliko trpi, pogosto pa tega nihče ne opazi," začne pogovor 22-letnik, ki je prestal že veliko težkega. Bogoslovec mariborske nadškofije, sicer študent teologije v Ljubljani, je v Mariboru vzljubil odprtost ljudi, zlasti tistih, ki so mu prišli naproti, mu pomagali, da lahko uresničuje svoj klic. Kot mladenič hrvaških korenin sedaj tudi že odlično obvlada slovenščino, pa še razmere v njegovi primarni družini se počasi urejajo. "Najpomembnejše v življenju je, da ne obstaneš na mestu in se ne pogrezneš vase. Nikoli ni prepozno, če vidiš, da hodiš v napačno smer," pravi danes, ko tudi sam začenja znova.
Že od otroštva so zanj rekli, da je "tisti, ki gre za duhovnika". Pri maši je z zanimanjem opazoval dogajanje pri oltarju, čeprav nihče od njegovih ni redno obiskoval bogoslužij. Čutil je, da se tam dogaja nekaj skrivnostnega in svetega. Ministriranje v domači cerkvi v Zgornji Poljani na Hrvaškem mu je to še bolj približalo. "V osnovni šoli sem bil pogosto razposajen, saj sem iskal pozornost, ocene pa niso bile najboljše. V sedmem razredu so mi diagnosticirali obsesivno-kompulzivno motnjo, ki je verjetno nastala zaradi težkega otroštva. Tri leta sem se zdravil z antidepresivi. V srednji lesarski šoli sem bil že skoraj 'kot nov', imel sem krasno dekle. Ker sem želel postati duhovnik, so se najine poti razšle. V tretjem letniku sta se moja starša razvezala. Z mamo sva odšla živet v mesto, življenje se nama je počasi umirilo. Še zmeraj pa sem čutil sočutje tudi do očeta, ki je ostal sam, čeprav sem zaradi njegovega alkoholizma prej moral večkrat prespati v parku. Mama je nosila breme, vse težave držala v sebi, da bi prikrila očetov alkoholizem, česar kot otrok nisem razumel. Začel sem skrivati svoja čustva pred njo, kajti navadil sem se ne zaupati nikomur," še razgalja svoje ranljivo otroštvo.
Padel v vročo vodo
"Na začetku četrtega letnika sem v parilnici lesa padel v vročo vodo. Utrpel sem hude opekline na glavi, rokah, prsih in notranjih dihalnih organih. Med čakanjem na reševalce sem pogledal v nebo in Boga prosil, naj mi vsaj obraz ostane brez brazgotin, da bi bil sprejet v semenišče in postal duhovnik. Bolečine so bile neznosne. Tri dni sem bil v umetni komi. Nato sem bil še na kisiku in okrevanju mesec in pol. Prve dni sem imel halucinacije, znova sem se učil dihati, hoditi. Na intenzivnem oddelku je umrl moj cimer. Njegovo oživljanje sem ponoči znova in znova podoživljal, saj so se alarmi njegovih aparatov pogosto oglašali," se spominja in razmišlja, kako krhko in ranljivo je človeško bitje.
"Skozi vse to sem ohranil vero in molitev, kar je bila zadnja potrditev za študij teologije. Veliko sem se pogovarjal z medicinskim osebjem; prosili so me celo, naj molim nad tistim, ki je tik pred smrtjo. Takrat sem spoznal, da biti duhovnik pomeni nekaj več," razlaga o procesu zdravljenja. V kratkem času se mu je nato ogromno prizadete kože odluščilo in nadomestilo z novo. "Vsi so se čudili, da imam navkljub opeklinam lep obraz, brez brazgotin," je zadovoljen Danijel, čeprav so mu po telesu ostale brazgotine.
Zaradi zdravljenja je bila šola v Varaždinu nekaj časa na stranskem tiru, nato pa je, ko se je pripravljal na izpite in vrnitev v šolo, njegovo mamo na prehodu za pešce zadel avto. Ker je bil že polnoleten, je skrb zanjo padla nanj. "Dva meseca sem bil več v bolnišnici kot v šoli. Čeprav mi je bila šola takrat zadnja skrb, sem jo zaključil s prav dobrim uspehom. Vse to me je zlomilo, zato sem poiskal strokovno pomoč psihiatra. Po nasvetu zagrebških jezuitov sem si nato vzel leto dni oddiha in čas za premislek o svoji poklicni odločitvi."
Sprva se je vpisal na Višjo lesarsko šolo v Mariboru, a jo po prvem letniku opustil; ni obvladal slovenščine, vedno bolj ga je klical duhovniški poklic. Seveda je bilo treba v Mariboru najti tudi študentsko stanovanje. "Nato sem v Varaždinu spoznal upokojenega celjskega škofa Stanislava Lipovška, nekdanjega stolnega župnika v Mariboru. Zaupal sem mu svoje težave in hrepenenje po duhovništvu. Pomagal mi je, da sem prišel v stolno župnišče, kjer me je sprejel takratni stolni župnik. Kmalu sem odkril cerkev sv. Alojzija Gonzage na Glavnem trgu, ki je bila večinoma zaprta, začel sem jo pospravljati in vse več časa sem preživljal v njej. Njena zgodovina me je povezala tudi s škofom Slomškom. Z urejanjem cerkve sem urejal tudi samega sebe do te mere, da sem se dokončno odločil za duhovništvo. Po dveh letih bivanja v Mariboru je postal bogoslovec Nadškofije Maribor. Dve leti je študiral filozofijo pri jezuitih v Zagrebu, sedaj nadaljuje študij teologije v Ljubljani. Želi postati del zgodovine slovenskega duhovništva, ki je zaznamovana z gorništvom, saj mu je prav obiskovanje (slovenskih) gora pomagalo pri premagovanju osebnih težav.
Ustavite se in premislite, kje so se težave začele
"Tistim, ki ste se morda našli v teh ali ste v kakršnihkoli drugačnih stiskah, svetujem, da se ustavite in se vrnete tja, kjer so se težave začele. Pogosto to vodi globoko v notranjost, prebuja solze in nemir. Ta proces je boleč, a nujen. Ko je življenje težje, nas bolj uči. Ključno pa je, kako se s težavami soočamo, kakšen pogled imamo nanje in kako jih nosimo," še pravi Danijel Petrić. Poleg študija teologije, ki je sedaj na prvem mestu, rad kolesari in hodi v hribe. In še en strasten hobi goji iz otroštva – fotografijo. Bil je član foto kluba v Varaždinu, kmalu bo vstopil v vrste mariborskih fotografov.
Ob praznikih pa je izrazil tudi posebno voščilo: "Želim, da v največjem trpljenju zaznate največjo ljubezen, ki se daruje za vas. In kadar ste osamljeni, se spomnite, da obstaja nekdo, ki misli na vas in moli za vas. Prav adventni in božični čas je čas za razmislek, čas za spremembe in nove zaobljube. To je praznik, ki ni samo blišč tisočerih luči in potrošništva."
