Nemirnega in večnega iskalca resnice, klenega Štajerca in mariborskega domoljuba Aleša Ariha, upokojenega profesorja zgodovine, geografije in turistike, ki je svoja znanja s pedagoškim in strokovnim delom prenašal tudi na mlade, je težko celovito predstaviti, kajti njegova življenja pot in angažiranost je bila tako široka in obenem prepolna prelomnic. A prav te so ga sicer motivirale za doseganje zastavljenih ciljev. Vedno je tudi želel slediti največjim izzivom in iskati poti, ki bi ljudi povezale. Zlasti v Mariboru, Maistrovem mestu, znanem po večni upornosti in ustvarjalnem nemiru. V mestu ob Dravi je Arih pustil globoke sledi in zato ni naključje, da je ob podelitvi medalje za zasluge, s katero ga je sredi decembra odlikovala predsednica republike Nataša Pirc Musar, prejel stotine in stotine čestitk. Vseh je bil neizmerno vesel, posebej pa mu je bila v čast pisna čestitka in javna zahvala za bogat ustvarjalni opus mariborskega župana Saše Arsenoviča. To je Arihu seglo globoko v dno duše, saj je s tem prejel najlepšo zahvalo rodnega mesta, v katerem se je razdajal na mnogih področjih, deloval pa je tudi izven njega.
Dejaven je bil v številnih društvih in organizacijah, kot so Zveza društev general Maister, Domovinsko društvo generala Rudolfa Maistra Maribor, Kulturni forum, Društvo generala Maistra Zavrh, Društvo rojaka Janeza Puha - Juršinci, Medikohistorična sekcija Slovenskega zdravniškega društva, Slovensko konservatorsko društvo, Turistično društvo, Planinsko društvo Maribor Matica in druga. Pomemben je tudi njegov prispevek pri ohranjanju zgodovinske in kulturne dediščine v vlogi vodje Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož.
Kaj pravi ta neutrudni iskalec resnice, srčni pedagog, varuh kulturne dediščine, muzealec in odličen poznavalec Maistra, ki je povsod pustil globoke sledi, zlasti ko je šlo za družbeno kritična in politično aktualna vprašanja, česar novejša zgodovina Maribora gotovo ne bo mogla prezreti, kaj ga je najbolj zaznamovalo? "Hvala za komplimente, ki gredo tudi tistim, ki so z menoj sodelovali na vseh teh področjih. Takšen je pač moj značaj, pravijo, da sem radoveden, neučakan, občasno provokativen zlasti med številnimi prijatelji. Kratko povzeto - človek akcije. Motijo me ljudje, ki so zgovorni in korajžni za 'šankom', v javnosti pa tihi, zadržani, ubogljivi, predvsem pa skrbni za svoje premoženje. Skratka, tipični Slovenci."
Kot zaprisežen Mariborčan je bil v mladih letih kritičen do "mrtvega" Maribora. "Svojo utemeljitev sem zaupal študentskemu časopisu Katedra, objavili so članek z naslovom Mariborska sivina. Ker se ni veliko spremenilo, sem vstopil v politiko, da bi lažje uveljavljal svoje predloge. Delno mi je to uspelo v času županovanja izredno sposobne Magdalene Tovornik, saj sem bil njen podžupan z vsemi pooblastili. Kmalu sem spoznal, da nisem rojen za profesionalno politiko, zato sem se z veseljem vrnil v kulturo." Sivina Maribora je zdaj preteklost, meni. "Maistrovo mesto postaja privlačna štajerska prestolnica, namenjena dobremu počutju nas prebivalcev in vedno večjemu številu turistov, ki Maribor imenujejo mesto z dušo in prijaznimi ljudmi."
Obenem pa je pa kritičen do dogajanja na državni ravni: "Ko spremljam dogajanje v slovenski politiki, me je dostikrat sram zaradi nivoja komuniciranja, kršenja zakonodaje in širjenja korupcijske hobotnice. Želeli smo urejeno pravno državo z uveljavljeno demokracijo, dobili pa smo poligon za obračunavanje političnih nasprotnikov. Tudi Mariborčani si želimo poslance, ki bodo zastopali naše interese in bodo podobni tistim, kakor je bil Rudi Moge. Takrat smo mestni svetniki z njegovo pomočjo dosegli, da je SNG Maribor postalo nacionalna kulturna ustanova."
Bil je tudi v gibanju za postavitev Maistrovega spomenika in dostojne grobnice generala Maistra na Pokopališču Pobrežje, ustanovni član in dolgoletni predsednik Maistrovega društva v Mariboru, zaslužen tudi za vzpostavitev spominske sobe na Zavrhu ... "Naključje je hotelo, da sem leta 1976 spoznal nekatere Maistrove borce in se z njimi družil do njihove smrti. Spoznal sem njihovo vlogo in povezavo z generalom Maistrom. Kot zgodovinar o tem nisem vedel skoraj nič. Močno so me pretresle njihove zgodbe, počutili so se užaljene, predvsem pa razočarane, ker niso imeli enakega statusa kot partizani in mariborski revolucionarji. Ti so v Maistru prepoznali razrednega sovražnika, nasprotnika delavskega razreda in belega generala. Borci NOB pa so v Maistrovih borcih videli konkurente, saj so pred njimi osvobodili severno mejo. Ne bom pozabil bolečine Maistrovih borcev in nemoči v želji po spomeniku v Mariboru. Začeli smo zbirati denar in pri tem imeli izredno medijsko podporo. Toda SZDL nam je odvzela pravico, da nadaljujemo priprave za postavitev spomenika. V Lenartu pa je bilo drugače. Skupina Završanov in posameznih kulturnih in političnih funkcionarjev v Lenartu je podprla idejo, da lahko Štupičevo vilo na Zavrhu namenimo spominu na Maistra, kar se je v kasnejših letih zgodilo. Vila je postala Hiša spominjanja s sporočilno bogato muzejsko postavitvijo. Nastal je 'tempelj domoljubja' in hvaležnosti vsem, ki so omogočili nastanek slovenske države. Takratna mariborska politika pa je svoj odnos Maistra pokazala s tipsko, neugledno betonsko grobnico - to sramoto smo kasneje uspeli prekiniti, da je zdaj grobnica takšna, kot si jo jo general zasluži."
Kako je prenašal pomembne vrednote na mlade in kako vidi to danes? "Delo z mladimi je bilo moje življenjsko poslanstvo. Zaradi majhne starostne razlike sem postal del njih. Vživel sem se v njihov način življenja, spoznal njihove težave in želje. Motiviral sem jih na različne načine, ustanovil sem planinsko sekcijo v okviru PD Matica in organiziral vrsto planinskih izletov, tudi vzpon na Triglav. V okviru kluba OZN sem jih seznanjal z aktualnimi dogodki doma in v svetu. Danes se poraja vprašanje, ali mladi sploh vedo, kaj je domoljubje. Jih sploh zanima, kaj se dogaja z nami, Slovenci. Je res 27 Maistrovih društev v okviru Zveze tista sila, ki bo opravila domovinsko nalogo namesto države, ki je nastala tudi po zaslugi generala Maistra in njegovih borcev? Čudna je ta država. Willhelm Shakespeare bi danes zapisal: Nekaj gnilega je v deželi slovenski – in ne v deželi danski!"
