Marko Kovačevič
Eno gostovanje, pa je bilo evropskih nogometnih popotovanj konec. Vsaj tistih, obarvanih z vijoličasto. No, vsaj potni stroški so bili zmerni, zaokroženi, še preden je bilo treba iskati letalske povezave. Le destinacija je bila ... hm, dolgočasna je morda še preblaga oznaka.
Madžarski Paks, prva postojanka nogometašev Maribora v konferenčni ligi, je dovolj blizu, da je pot z avtom tja in nazaj obvladljiva v enem dnevu, a dovolj daleč, da bi osamljenemu šoferju hitro postalo dolgčas. Pa je Večerov duet v vozilo povabil še televizijca in novinarja športnega časnika. Dobre štiri ure, pa smo bili na cilju. Nekaj takšnega, kot da bi se v sezoni intenzivnih popravil na slovenskih avtocestah odpravili na ligaško gostovanje v Koper. Številni navijači - okoli 300 Štajercev je odromalo na Madžarsko - so sestavili podoben potovalni načrt kot ob obiskih Obale, nogomet so združili s čofotanjem, le da je Jadransko morje zamenjalo madžarsko. Naš postanek ob Blatnem jezeru je odpadel, ker je moral kolega s televizije ujeti raport še pred popoldanskimi poročili. Okej, nič hudega, če v Paks prispemo malo bolj zgodaj, se bomo že zamotili, smo se tolažili preostali potniki v avtu.
Kakšna zmota! Da je Paks madžarski približek našega Krškega, je bil vtis, ki ga je ponujala hitra raziskava po internetu, a podobnosti so se hitro končale. Kraj ob reki Donavi je resda znan po jedrski elektrarni, zgrajeni še globoko v času, ko je Evropo delila železna zavesa, njegov nogometni klub pa, podobno kot krški, prisega na zeleno barvo, a v najmlajši slovenski mestni občini je ponudba za obiskovalce zagotovo precej bolj razkošna. Ulice kraja ob nuklearki, ki še danes proizvede 40 odstotkov električne energije za naše vzhodne sosede, so bile prazne. Izjema je bil le becirk ob policijski postaji, kjer so lokalni varuhi reda in miru aktivirali vse svoje sile, da bi zavarovali nogometno tekmo. Tam si, razumljivo, nismo upali vprašati, ali imajo kako okrepčilo za goste iz Slovenije, povsod drugje pa je bila misija neuspešna. Če nisi ljubitelj slaščičarn, v Paksu nimaš kaj početi. Miniaturen lokalček tik ob stadionu je vtis le malenkostno popravil.
Uspavanka z ulic se je preslikala na igrišče. Maribor je izgubil proti na papirju precej šibkejšemu tekmecu. A če je tisti večer še ponujal upanje, da bo povratna tekma v Ljudskem vrtu stvari postavila na svoje mesto, je bilo teden dni kasneje vsega konec. Vijoličasti so še pred avgustom končali evropsko pot. Proti klubu iz kraja, ki še poštene gostilne ne premore.
