
Ivan Klasnić, 45-letni nekdanji hrvaški nogometni reprezentant, se že od leta 2005 bori s hudimi okvarami ledvic, posledica pa so bile tri presaditve. V začetku je prvo ledvico darovala njegova mama, žal neuspešno. Kmalu zatem so mu presadili očetovo ledvico, ki je zdržala skoraj desetletje. Leta 2017 je sledila tretja presaditev, ledvico je dobil od neznane darovalke. Ta operacija je Klasniću prinesla nov začetek: 17. oktobra, datum, ki ga odtlej vsako leto praznuje kot svoj "drugi rojstni dan".
A tudi ta zgodba ni brez grenkega priokusa. Dolga leta zdravljenja, zahtevne terapije in nepredvidljivi zapleti so ga izčrpali. Zaradi virus, ki ga je prebolel, je izgubil še lase. A vsi znaki zdravstvenih težav niti niso vidni navzven.

"Kdo ve, koliko časa imam še," je izjavil v dokumentarnem filmu ARD "Hirschhausen und der Schmerz" oziroma "Hirschhausen in bolečina", ki jo vodi dr. Eckart von Hirschhausen. Ob tem je priznal, da so mu zdravila in protibolečinske tablete, ki jih je jemal med kariero, zdravje le še poslabšali: "Če bi vedel, da imam težave, jih ne bi nikoli jemal."
Ker meni, da je zdravnik njegovega takratnega kluba, Werderja iz Bremna, malomarno ravnal, ga je leta 2007 tožil skupaj s klubom. Po dolgi pravni bitki je dosegel obsodbo, da morata zdravnik in klub plačati odškodnino v višini štirih milijonov evrov. A za Klasnića denar ne pomeni odrešitve: "Noben denar ti ne more vrniti zdravja."
Med klubi, za katere je igral, so Werder Bremen, Nantes, St. Pauli in Bolton. A prav njegova zgodba s hrvaško reprezentanco ostaja del nogometne zgodovine: na 41 nastopih je zabil 12 golov, vključno z nepozabnim zadetkom Turčiji v podaljšku četrtfinala Eura 2008, kjer pa je Hrvaška nato izgubila po enajstmetrovkah.





