"Igrajte na način, v katerega verjamete. A znebite se te pragmatičnosti ... in ne bodite prestrašeni," so bile zadnje besede, ki jih je slovenski nogometni javnosti namenil Albert Riera, še preden je z mariborskega letališča poletel novim izzivom naproti. Ti ga čakajo v Nemčiji, natančneje v Frankfurtu, s katerim bo že v petek na gostovanju pri berlinskem Unionu doživel ognjeni krst v nemški bundesligi. Njegovo Celje se bo še pred tem brez svojega idejnega vodje moralo znajti proti Radomljam, torej klubu, proti kateremu je 43-letni Španec dosegel prvo prvenstveno zmago po povratku med grofe. Glede na to, da smo njegov materni jezik pri nas še pred kašnim desetletjem na dnevni ravni poslušali v obliki televizijskih nadaljevank, bi težko dejali, da je bilo njegovo drugo dejanje na klopi Celja kaj manj razburljivo od povprečne telenovele.
Konec julija 2024, ko od zgodovinskega nastopa reprezentance Slovenije v osmini finala evropskega prvenstva ni minil še niti mesec dni, so se v knežjem mestu pripravljali na tekmo sezone. Po domačem remiju na prvi tekmi s Slovanom so se na gostovanje drugega kroga kvalifikacij za ligo prvakov v Bratislavo lahko podali z optimizmom, ne pa tudi z istim trenerjem. Ko je zaradi bankrota vsem svojim prvokategornikom moral v slovo pomahati nekdanji francoski velikan Bordeaux, so pri celjski upravi začutili priložnost, da na klop vrnejo človeka, ki jim je prejšnjo jesen začel tlakovati pot h kasnejšemu naslovu. A Riera je nemudoma doživel hladen tuš, saj zaupnice vodstva po petardi sredi slovaške prestolnice pač ni mogel upravičiti. Je pa kasneje iz te situacije, ki je sicer obetala precej več od končnega izplena, Celje pripeljal do prve evropske jeseni.
Majevski začne proti Radomljam
Naslednika Alberta Riere na celjski klopi prvi izziv čaka v sredo ob 17.30, ko bodo v knežjem mestu gostovale Radomlje. Nekdanji nogometaš grofov Ivan Majevski, ki je kot pomočnik že deloval v strokovnih štabih Romana Pilipčuka, Damirja Krznarja in v obeh Rierinih mandatih, je napredoval na mesto glavnega trenerja. Sedemintridesetletnemu Belorusu bosta pomagala pomočnika Hrvoje Božičković in Vladimir Kazakov, Amel Mujčinović ostaja trener vratarjev, Anže Džumhur bo združeval vlogo analitika in pomočnika, Alen Janković pa ostaja kondicijski trener.
Dva polčasa sta bila premalo za vse prizore
Albert Riera je bil v svojih izjavah zmeraj samozavesten, velikokrat pa tudi oster. Toda ko rezultati ne govorijo v tvojo prid, tudi javnost povedanega ne jemlje povsem resno. Španec je bil na koncu malce več kot polovično uspešen, saj je na skupno 92 tekmah zabeležil 49 zmag, tem pa dodal še 21 remijev in 22 porazov. Največji trn v peti med slovensko elito mu je predstavljal klub, pri katerem je končal kariero. Ljubezen med Koprom in Majorčanom, ki je kanarčke v letu in pol ugnal v finalu pokala ter enkrat v prvenstvu, je pošteno skrhana. Naštevanje vseh dogodkov, s katerimi je Albert Riera zaznamoval slovensko ligo, bi bilo dolgovezno, toda poskus pretepa sekundo po osvojitvi druge pokalne lovorike ne sodi nikamor, še težje pa gre v pozabo. Tisti večer se ni končalo le pri prerivanju, ampak so iz polčasov nastale kar četrtine. Zaključna se je odvila na novinarski konferenci, ko je takratni trener Celja še pred svojim prvim odgovorom zahteval, da eden izmed novinarskih kolegov zapusti prostor. Ker se to ni zgodilo, je Riera brez komentarja iz sobe za tiskovne konference odšel kar sam. Skupek vsega, predvsem zaradi izgreda takoj po zadnjem pisku, je bil, da Španec na naslednjih petih tekmah sploh ni smel obiskati stadiona, na katerem je pod okriljem NZS igrala njegova ekipa.
Niso pa bili Primorci edini, ki so se namesto športnega rokovanja znašli v gneči razgretih strasti. Še en mejnik Celja in Riere lahko pomnimo po scenah, ki ne sodijo na nogometne zelenice. Po tesni zmagi nad valižanskim New Saintsom, ko so grofje ujeli zadnji vlak za eno izmed mest v playoffu za osmino finala konferenčne lige, je namesto veselja domači trener enemu izmed gostujočih pomočnikov v knežjem mestu raje prisolil klofuto.
Če v tej sezoni njegovo moštvo skorajda ni imelo resne konkurence na terenu, pa Majorčan nikoli ni imel konkurence, ko je govora o kakršnihkoli izjavah. Igro Brava je na eni izmed tekem denimo označil na nivoju tretjeligaša, za navijače Banika iz Ostrave je ob gostovanju v Celju dejal, da so bili najboljši igralec Čehov na tisti tekmi, velikokrat je bil mnenja, da je bila tisti dan po videnem na terenu le njegova ekipa. Po enem izmed remijev na Bonifiki je kar preko televizijskih ekranov vodilnim pri krovni organizaciji sporočil, naj mu za prihodnje tekme več ne delegirajo sodnika Davida Šmajca ... Če bi sedel na klopi Maribora, bi se na sodniški kriterij po vsej verjetnosti obregnil še večkrat.
Nov vidik za ostale slovenske klube
Vendar pa bi se bilo novega trenerja Eintrachta iz Frankfurta nepošteno spominjati le po incidentih, ki jih je zakuhal. Roko na srce, čeprav je marsikdaj prešel mejo dobrega okusa, je pokazal, da je tudi to del nogometne folklore, ki dogajanje okoli lige dela zanimivo in ljudi prepričuje v pogovor o njej. Riera je postavil slovenskemu nogometu ogledalo, da v Evropi tempa ne narekuje tista enajsterica, ki ima več pod palcem, ampak tista, ki je prepričana, da je tega zmožna. Če so bili Celjani tako suvereni na igrišču, ker so verjeli sami vase ali le Albertu Rieri, bo jasno že kmalu. V Celju so pod njim fantje, ki so drugod dosegali povprečje, bili nosilci igre. Dokazal je, da Svit Sešlar s prefinjeno idejo in izvedbo ne potrebuje izjemnih sprintov, da je lahko prvi na drugi strani igrišča in najboljši asistent sezone v konferenčni ligi. Žana Karničnika je prelevil v jokerja na igrišču, da je ta lahko dokazal svojo vsestranskost. Strelsko podhranjenega Franka Kovačevića je v pol leta pripeljal do rekordne klubske odškodnine in možnosti, da bo hrvaški napadalec morda junija čez lužo na mundialu zastopal barve svoje reprezentance. Ideja, da se nogomet lahko vseh 90 minut igra brez slučajev pod popolno kontrolo, je njegova. Za marsikoga vase zagledan sebičnež je postal perfekcionist, ki za dobro ne priznava nič manj kot le popolnost in možnosti za napredek vidi v praktično vsem. Prišel je s čistko in odšel je z njo. Prva, ko je prečrtal mnoge, je bila njegova, poslednja je bila le posledica njegovega dela, bajno poplačilo pa je šlo neposredno v klubsko blagajno.
Mož, ki v prostem času znanje ob partijah golfa črpa tudi od Pepa Guardiole, se je celo ponudil za selektorja, a na Brdu pri Kranju ideje strokovnjaka, ki je po besedah njegovih nekdanjih varovancev zaljubljen v nogomet, niso vzeli resno. Čeprav je slovenski klub popeljal v četrtfinale evropskega tekmovanja, kar je za mariborskimi udeležbami v ligi prvakov in evropski ligi zagotovo največji uspeh slovenskega nogometa na mednarodni sceni. Sedaj se Riera in eden največjih trenerjev v zgodovini ne bosta več srečevala le med zastavicami in peščenimi luknjami. Albert je postal enak med enakimi, s tem, da bo moral za ohranitev tega statusa pokazati marsikaj, kajti trenerski posel je neizprosen. Mister, kot bi dejali v Celju, srečno in na snidenje. Če bo slovenski nogomet izpolnil vašo zadnjo željo pred odhodom, potem se bomo še zagotovo srečali, vendar ne na našem, ampak evropskem odru.
