Z nedeljskim finalom se bo v ZDA končal klubski eksperiment svetovne nogometne zveze Fife. No, le prvi v nizu, kajti koraka nazaj več ni. Svetovno prvenstvo klubov v novi podobi je namlatilo dovolj denarja in navijači, predvsem južnoameriški, so dodali dovolj čustev, da se je turnir po začetnih dvomih prelevil v znosnega, na trenutke celo simpatičnega. Razširjeno prvenstvo 32 klubov, ki se srečajo na štiri leta, bo obstalo. Kaj je prineslo prvo, še preden se za naslov prvaka udarita PSG in Chelsea?
Če je hotela Fifa dokazati, da se dober nogomet igra povsod (pa seveda ni hotela dokazati le tega, šlo je vsaj še za denar), je nekaj potrditev za to dobila. V Braziliji imajo odličen klubski nogomet, čeprav ga evropski velikani vsakič znova oropajo že najstnikov. Flamengo je premagal Chelsea, Botafogo je v skupini šokiral PSG, Fluminense je vrgel ven Inter. Da ni šel v zanič ligo, je Lionel Messi pokazal, ko je z ameriško verzijo Interja, tistega iz Miamija, šel čez Porto. Da Cristiano Ronaldo z odhodom v Savdsko Arabijo ni sprožil le vala dobro plačanih upokojencev, je potrdil Al Hilal, ki je remiziral z Realom in v osmini finala ugnal Manchester City. Toda turnir z 32 klubi je bil le podaljšana pot do edine resnice - evropski nogometni denar vedno zmaga.
Demontaža na pariški način
Konec bo evropski, trofeja gre na Staro celino, kot je šla že na zadnjih enajstih svetovnih prvenstvih. Finale je pričakovan: PSG proti ... komurkoli že, ki prileze čez drugo polovico nokavt sistema. Tokrat je to Chelsea, lahko bi bil tudi Real, a potem bi pač v finalu dobil to, kar je doživel že v polfinalu. Pariško demontažo, kakršno je v finalu lige prvakov spoznal Inter. Madridsko spoznanje je bolj boleče. Novi trener Xabi Alonso ne bo čez noč prinesel čudežnih rešitev. Če je magistriral z Bayerjem iz Leverkusna, bo v trenerstvu doktoriral, ko bo Kyliana Mbappeja in še koga naučil obrambe in zbral dovolj poguma, da bo predsedniku kluba povedal, da preveč zvezdnikov na kupu ne gre skupaj.
V igri PSG-ja je Ousmane Dembele še utrdil vlogo favorita za zlato žogo, ko bodo jeseni v Parizu razglasili najboljšega nogometaša sveta. Chelsea in njegov finale sta drugačna finta: trener Enzo Maresca se je pritoževal čez cel turnir. Nad vročino, nad prekinitvami tekem zaradi neurij, nad ... vsem. Bil je uslišan. Ker SP služi tudi kot generalka za "pravo" svetovno prvenstvo reprezentanc, ki bo prihodnje leto v ZDA, Mehiki in Kanadi, so pri Fifi dojeli, da bo zaradi poletne vročine nekaj tekem treba igrati pod streho, na zaprtih stadionih.
Če je všeč navijačem, je pravo
Na plodna tla so po besedah sodniške ikone Pierluigija Colline naleteli tudi eksperimenti, ki so se jih na tem turnirju šli sodniki. Pravilo, da se za nasprotno moštvo dosodi kot, če vratar drži žogo v rokah več kot osem sekund, je skrajšalo zavlačevanje. Kamere na telesih sodnikov pa niso le zabava za gledalce, temveč tudi učna ura za delilce nogometne pravice in lekcija nogometašem, da sodniki niso zlobni, ampak da včasih prav zares ne vidijo, kaj se je zgodilo na igrišču.
Še traja debata, ali je klubski mesec nogometa v že tako prenatrpanem urniku odveč. Veliki kritik Jürgen Klopp ga je označil za "najslabšo idejo v zgodovini". Na stran prvenstva se je postavil drugi trenerski mag Arsene Wenger. Najbrž že pomaga, da je zdaj šef nogometnega razvoja pri Fifi, ko pravi, da je bilo "pravo svetovno prvenstvo klubov nujno potrebno". Pomaga tudi nagradni sklad, okrogla milijarda dolarjev, ko doda, da je "prepričan, da bi se vsi sodelujoči klubi to šli še enkrat". Toda najpomembnejše vprašanje je, pravi Wenger, ali je turnir všeč navijačem: "Napovedi o številu gledalcev so bile slabe. Izkazalo se je, da jih je precej več. In to je odgovor na to, ali potrebujemo takšno prvenstvo."
