Veterani NK Pohorje, ki že leta navezujejo stike z nogometnimi klubi z območja nekdanje skupne države, so se po gostovanjih v Beogradu pri Partizanu in v Novem Sadu pri Vojvodini tokrat podali v Split k ponosu Dalmacije Hajduku. Obisk se je začel z ogledom znamenitega Poljuda, ki je več kot le stadion, je tempelj, katedrala dalmatinskega ponosa, tam so jih toplo sprejeli predstavniki "bilih", kot hajdukovce imenujejo njihovi privrženci. V zakulisje enega najbolj ikoničnih nogometnih objektov v regiji so se Pohorci podali s spoštovanjem, zlasti soba s trofejami Hajduka jih ni pustila ravnodušnih. Ob številnih pokalih so tam tudi predmeti iz zgodovine kluba, ki so ga leta 1911 v Pragi ustanovili študenti. Na vsakem koraku znaki uspeha, spomini na legendarne igralce in trenerje, duh minulih derbijev in evropskih nogometnih večerov.
V vitrinah ima posebno mesto originalni pokal maršala Tita za naslov pokalnega prvaka Jugoslavije, ki ga je Hajduk kot zadnji osvojil leta 1991, ko je v Beogradu premagal evropskega prvaka Crveno zvezdo (gol za 1:0 je dosegel Alen Bokšić). Zaradi razpada skupne države pokala niso vrnili, med vojno so ga skrivali zazidanega v steno ene od hiš v Splitu, za kar je vedela samo peščica članov Hajduka. "Ko vstopiš v trofejno sobo Hajduka, ti postane jasno, kako velik je ta klub, kaj pomeni za regijo in za nogomet nasploh," je povedal najstarejši igralec veteranov NK Pohorje Jani Sternad.
Zgodovina HNK Hajduk
Nogometni klub Hajduk so leta 1911 v češki Pragi, v pivnici Pri Fleku, ustanovili splitski študenti Kaliterna, Ivanišević, Stella in Šakić, ime pa mu je dal profesor Josip Barač. Prvo tekmo je odigral proti ekipi Calcia in zmagal z 9:0; prvi gol je dosegel Šime Raunig, po pripovedovanju je zadel s kolenom. Hajdukova belo-modra kombinacija opreme ponazarja belo ladjo na modrem Jadranskem morju.
Hajduk je edini klub iz nekdanje Jugoslavije, ki je med letoma 1923 in 1991 neprekinjeno igral v prvi ligi, in je edini, ki je v sezoni 1949/50 osvojil naslov brez poraza. Leta 1924 je za reprezentanco proti Češkoslovaški igralo deset nogometašev Hajduka, edino vratar ni bil iz vrst Splitčanov, saj je takrat za "bile" branil italijanski državljan Gazzari.
Igralec, ki je odigral največ tekem in zabil največ golov, je Frane Matošić, legendarni kapetan, ki je za Hajduk na 739 tekmah dosegel neverjetnih 729 golov.
Pomemben del identitete Hajduka je njegova navijaška skupina Torcida, najstarejša organizirana navijaška skupina v Evropi. Ustanovljena je bila 28. oktobra 1950 na predlog peščice zagrebških študentov, ti so naslednji dan prvič navijali na tekmi proti Crveni zvezdi po vzoru brazilskih navijačev in tudi ime so pomorščaki prinesli iz Brazilije, kjer je bilo tisto leto svetovno prvenstvo.
Lovorike: devetkrat prvenstvo Jugoslavije, devetkrat pokal maršala Tita, desetkrat prvenstvo Hrvaške, devetkrat pokal Hrvaške, šestkrat hrvaški superpokal
V ligi prvakov se je Hajduk trikrat prebil do četrtfinala, v pokalu Uefe pa enkrat do polfinala.
Slovenci, ki so igrali za Hajduk: Branko Oblak, Sašo Udovič, Boško Boškovič, Dejan Bauman, Sebastjan Cimirotič, Suad Fileković, Zdenko Iskra, Klemen Lavrič, Marko Ranilović in Marijan Pušnik, ki je opravljal vlogo trenerja
Tekma, ki je veterani Pohorja ne bodo pozabili
V soboto popoldan je napočil vrhunec gostovanja, veteranska tekma proti 'majstorom sa mora', kot Hajduk imenujejo njegovi privrženci. Na zelenico so stopili nekdanji profesionalci, med njimi tudi znano ime Drago Gabrić, ki je zbral tudi pet nastopov za hrvaško reprezentanco in svoje nogometne veščine še vedno kaže v tretji hrvaški ligi ter je sin legendarnega golmana Hajduka Tončija Gabrića, ki je v 63. letu umrl lansko jesen. Gabrić je bil prvo ime tekme, dvakrat je zatresel mrežo Rušanov in je s svojo hitrostjo in prodornostjo povzročal veliko težav branilcem Pohorja, katerim je poveljeval Beno Prednik ml., ki ima za sabo več sezon v prvi slovenski nogometni ligi. Pohorci so se dobro upirali renomiranemu gostitelju, prevladovali v posesti žoge, vendar so bili pred golom Hajduka premalo odločni. Proti koncu tekme je tretji gol za Hajduk prispeval kar igralec Pohorja Aleš Dragar, ki je velik navijač Hajduka in si je za to tekmo, v duhu prijateljstva, tako kot Gorazd Pivec nadel dres Hajduka. "Ko zadeneš za Hajduk na Poljudu, pa čeprav dosežeš gol proti svoji ekipi, ti srce malce drugače zaigra, sploh če si njegov zvesti navijač od mladih nog," je dejal Dragar po tekmi.
Častni zadetek za Pohorje je dosegel Boštjan Marčič, ko je v zadnji minuti z natančnim udarcem po tleh premagal splitskega vratarja. Po doseženem zadetku je sezul nogometne čevlje in s tem simbolično na najlepši način obeležil konec svoje nogometne kariere. S končnim rezultatom 3:1 so bili oboji zadovoljni, a je bil ta v drugem planu, saj je bilo bistvo v druženju in ustvarjanju spominov.
Večer, obarvan z legendami in anekdotami
Po tekmi je sledila skupna večerja v dalmatinskem slogu – z dobro hrano, vinom in glasbo, za katero je poskrbela pevka na poroki, ki je bila prav tako v tem lokalu. Toda največji dogodek večera sta bila gosta, ki sta se veteranom pridružila ob mizi, to sta bila velikana bilih Ivica Šurjak in Ivan Gudelj, s katerima so se imeli udeleženci srečanja čast družiti, z legendama, kapetanoma, ki nista bila le del zgodovine Hajduka, temveč tudi reprezentance Jugoslavije, v kateri sta imela ključno vlogo.
Ivica Šurjak, karizmatični krilni napadalec, ki je zbral 272 nastopov za Hajduk in 54 nastopov za reprezentanco Jugoslavije, se je spominjal dni, ko je igral z Branetom Oblakom, slovenskim nogometnim biserom, ter derbijev z Zvezdo, Partizanom in Dinamom. "Ko si igral na Marakani, si moral imeti jeklene živce. Ampak ko igraš za Hajduk, imaš za sabo vso Dalmacijo in najboljšo navijaško skupino Torcido. In to ti da dodatno moč, da iz sebe iztisneš največ in ne razočaraš teh neverjetnih navijačev," je pripovedoval Šurjak.
Poljud - hram nogometa
Stadion Poljud, poznan tudi kot Poljudska lepotica ali školjka, je eden najbolj prepoznavnih in arhitekturno najbolj osupljivih stadionov v Evropi. Zgrajen je bil leta 1979 za potrebe sredozemskih iger in hitro postal dom slavnega Hajduka, ki se je na Poljud preselil s kultnega Starega placa, kjer je igral tekme vse od ustanovitve kluba leta 1911. Značilna školjkasta oblika z velikim lokom iz jeklene konstrukcije daje stadionu prepoznavno silhueto, ki se čudovito staplja z obalo in okolico. Poljud sprejme okoli 34.000 gledalcev in je bil desetletja prizorišče številnih zgodovinskih tekem na klubski in reprezentančni ravni. Trofejna soba, kjer domujejo številne Hajdukove lovorike, je pravi muzej dalmatinskega ponosa.
Poljud ni le stadion, je simbol mesta in srce splitskega nogometnega kluba, vendar ga je že pošteno načel zob časa, zato mestna oblast razmišlja o obnovi ali pa gradnji novega sodobnega objekta.
Ivan Gudelj, ki je odigral 180 tekem za Hajduk in 33 za reprezentanco Jugoslavije, je spregovoril o svoji nogometni poti, ki jo je prekinila huda bolezen – hepatitis B, zaradi katerega nikoli ni oblekel dresa Real Madrida, čeprav je bil tik pred prestopom. "Ko ti zdravnik reče, da ne boš več igral, čeprav si star komaj 26, se ti sesuje svet. A življenje gre naprej. Še vedno sem del nogometa, le v drugi vlogi," je povedal.
Pohorci več kot rekreativci
Veterani Pohorja so s svojo igro in odnosom pustili dober vtis na dalmatinskih tleh. Pokazali so, da tudi Rušanom po žilah teče nogometna kri, da se pod Pohorjem igra dober nogomet. Gostovanje pri Hajduku ni bilo zgolj tekma, temveč nagrada in potrditev, da se tudi v veteranskem nogometu lahko pišejo nepozabne zgodbe.
"To ni bila le tekma. To je bilo srečanje dveh svetov, ki sta v resnici en sam – svet nogometa," je ob zaključku dejal predsednik NK Pohorje Marko Ozim. Zdaj že razmišlja o povratni tekmi, ki bi jo odigrali jeseni na stadionu v Rušah, kar bi bil za ta kraj, po gostovanju Vojvodine, še en praznik in potrditev, da je z dobro voljo in sodelovanjem mogoče gostiti tudi največje nogometne klube iz regije.
Ko so Rušani v nedeljo zjutraj odhajali proti domu, je bilo vzdušje mešanica utrujenosti in navdušenja. Čeprav rezultat ni bil v njihov prid, je vsak od udeležencev nosil s sabo občutek zmagoslavja, zmago prijateljstva in zavedanje, da so bili del nečesa posebnega.
Gostovanje je omogočil Peter Breznik
Vsaka velika zgodba ima svojega tihega junaka, človeka v ozadju, ki s poznanstvi in voljo premika meje. Tokrat je bil v tej vlogi Peter Breznik – Pero, kot mu pravijo prijatelji. Ime, ki v slovenskih nogometnih krogih vzbuja spoštovanje. Peter Breznik je v svoji nogometni karieri nosil drese številnih slovenskih prvoligašev in kjerkoli je igral, je s svojim nogometnim znanjem in preprostostjo osvojil srca navijačev. Največji pečat je pustil v vijoličastem dresu, ko je leta 1998 v kvalifikacijah za ligo prvakov zabil nepozaben gol za zmago proti slovitemu PSV-ju iz Eindhovna in si je s tem trajno zagotovil mesto v srcih mariborskih navijačev. Prav on je bil skupaj z Benom Prednikom ml. most med Rušami in Splitom. Z angažiranostjo in poznanstvi, ki si jih je zgradil v bogati karieri, se je z Vjeranom Simunićem in vodjo veteranov Drago Čelićem, nekdanjima igralcema Hajduka, dogovoril za prijateljsko tekmo in nepozabno druženje v Splitu. Brez njega bi gostovanje na Poljudu za veterane Pohorja ostalo le želja, a je z njegovo pomočjo postalo nepozaben spomin.
