Uroš Gramc
Po trinajstih Večerovih olimpijskih dneh na terenu se vračam v mirno domače okolje pred televizijo in med kavč komentatorje. Športniki merijo uspehe po kolajnah, mi po dobrih zgodbah, branih intervjujih, pronicljivih komentarjih in v zadnjem času še - ali predvsem – po klikih in ogledih. Brez interneta ni sedanjosti niti za časopisne hiše, ki so se prelevile v medijske hiše. Analiza opravljenega me še čaka, prej bo najbrž priletelo vprašanje, "Ste dobro navijali?".
Hja, novinarstvo in navijaštvo, povsem različna pojma, čeprav je pri kom to zamešano in tu in tam kar bizarno zgleda. A pustimo klubsko sceno v mirovanju, pri reprezentančnih akcijah je naboj dovoljen, tudi zaželen. Toda resnici na ljubo, ob delu čustva malce odrineš. Saj se niti kirurg najbrž ne prime za glavo, ko vidi spiralni zlom, in policistu se ne zmrači pred očmi, ko "frulica" zaigra simfonijo. Od vseh (športnih) dram po drugi strani postaneš malo imun za ekstremna stanja. Mislim, da je tudi zdravo.
"Kak' si pa ti, Gramc, srečen?"
Ko drugi plešejo in se veselijo ali jočejo ter bentijo, ti razmišljaš, kaj boš vprašal, kako zapeljal zgodbo, kje našel posebnega sogovornika, detajl, ki ga morda nihče ni opazil … Imam pa v Predazzu kolega, ki me je po vsakem nasmehu in vsaki solzi dregnil. "Kak' si pa ti, Gramc, srečen?" Lepo, ne, da mu je mar, a tektonskih premikov v sebi nisem zaznal. "Ponosen, da sem Slovenec!" Evo. To pa sem. Ker so naši skakalci, sploh brat in sestra Prevc, v svet poslali lepo sporočilo. Junaško. Kot je olimpijska zgodba Petre Majdič, Tine Maze, Primoža Rogliča in še koga, herojev imamo Slovenci kar nekaj. Slednja sem srečal oni dan v slovenski hiši na enem redkih družabnih dogodkov, ki sem jih obiskal, in oba sta se vzneseno spominjala in ustvarjala nove, drugačne olimpijske vtise.
Za dosti več ni bilo časa na tem "službenem dopustu", kot mi kakšna zloba kdaj navrže. Spomnim se kolega ob prihodu iz Sočija, razlagal mi je, kaj vse je videl, pa je on šel tja kot srečnež neke nagradne igre za tri dni, jaz pa za skoraj tri tedne. Podobno je v Italiji. Še proslave skakalnih kolajn v lokalu v Predazzu, ki so bile namenjene prav druženju športnikov z novinarji, so šle mimo, ker pač po podelitvi in Zdravljici za nas ni bilo konec vsega. Ravno začelo se je. Sem pa vsaj zadnje ujel. Če temu lahko tako rečem, ker slavljenka se mi je izmuznila, preostala trojica orlic pa je tudi že bila na vratih. Sem pa doživel Nemke v nekem prej nevidenem razpoloženju. Te pa se znajo sprostiti, ko je vsega konec, in niso me pustile ravnodušnega.
