Bil je en večjih talentov srbske košarke, z reprezentanco Srbije in Črne gore je osvojil pet zlatih odličij na evropskih prvenstvih v mlajših kategorijah. Leta 2005 je bil tudi izbran za MVP-ja turnirja. 

Profesionalno kariero je začel v beograjskem FMP-ju, igral je za številne evropske klube, kot so Aris, Skyliners Frankfurt, Enisey in BC Nokia. Nikoli pa ni izpolnil potenciala, ki so mu ga mnogi pripisovali. 

V ponedeljek so ga pokopali, samo nekaj ur pred tem pa je njegova mama objavila ganljivo sporočilo: "Izgubila sem vse. Moja ljubezen, bil si patriot, umrl si za Srbijo in zato mama ne dovoli, da bi te delili na te ali tiste. Samo ti in jaz poznava neizpovedane zgodbe. Ko si potreboval malo vetra v hrbet, so dvignili roke od tebe. Mama ni nikoli in nikoli ne bo. Brez prilaščanja. Dokler živim in diham, boš moj." 

Po koncu kariere se je za Labovića začel pravi pekel. Imel je velike težave. Večkrat je govoril o boju z duševnim zdravjem, bil pa je tudi v psihiatrični ustanovi, ker je imel težave z agresivnim vedenjem.