Zoran Mijatović
Resda velja mit, da je Maribor lačen vrhunske košarke. A le 50 gledalcev si je sinoči v Lukni ogledalo enega od največjih zgodovinskih uspehov domačega kluba ŽKD Maribor. Varovanke Alena Ploja so se namreč še tretjič v zgodovini uvrstile v finale kakšnega domačega tekmovanja - v vseh treh primerih gre za finale pokala (in ne državnega prvenstva, kar bi bila še druga opcija).
Leta 2004 je takratna Postaja Center Maribor celo osvojila pokal, potem ko je s 77:65 premagala Merkur Celje, leta 2009 je takratni AJM izgubil (76:80) proti Merkurju Celje, po 17 letih pa nas isti finale med Celjankami (kjer je glavni pokrovitelj Cinkarna) in Mariborčankami čaka 20. februarja v Šenčurju ob 17. uri. "Nov preboj v finale je, kar se tiče domačih tekmovanj, res eden največjih uspehov kluba," prikimava glavni trener Alen Ploj, čigar zasedba v polfinalu ni ravno trepetala za uspeh.
Spisal osebno in klubsko zgodovino
Resda je imel Maribor morda nekaj sreče v žrebu, da se je v polfinalu izognil Celjankam in Triglavankam, a tudi dve zmagi nad škofjeloškim Domelom - sploh pa ne tako visoki - nista samoumevni. Domel je v Mariborčanke zasadil seme dvoma, potem ko jih je v državnem prvenstvu tik pred božično-novoletnimi prazniki, in to v Lukni, premagal s 70:58, obe medsebojni polfinalni tekmi - in še ena ligaška - pa sta bili na sporedu po novem letu. Mariborčanke so se med prazniki konsolidirale, prvo pokalno tekmo dobile s 67:49, ligaško s 76:53 in še drugo pokalno s 73:49. Tri visoke zmage nad Škofjeločankami v le dveh tednih do bile potrditev, da je uvrstitev v finale več kot zaslužena.
"Pred letošnjo sezono je bil tihi cilj, da bi vsaj v enem tekmovanju prišli do finala, kar je torej že sredi sezone zagotovljeno"
S tem pa se nadaljuje tudi neverjetna serija trenerja Alena Ploja. Mariborčan, ki je košarkarsko zrasel pri Braniku in se v dresu "železničarskega" Maribora Messerja prebil v člansko prvo ligo, se je kot trener do ženskega pokalnega finala dokopal že s svojim tretjim klubom. Po prve trenerske uspehe je sicer moral v ljubljansko kotlino - leta 2019 je do finala prišel z ljubljansko Ilirijo, že v naslednji, predkoronski sezoni 2020 mu je uspelo z domžalsko Ledito, po covidnem letu pa se je vrnil v domači Maribor prav z namenom, da bi tudi v rojstnem mestu dvignil žensko košarko na višji nivo: "Ja, z domačim klubom priti do finala je res nekaj posebnega. Že ko sem prišel v klub, je bil cilj, da se stori en korak naprej. Pred letošnjo sezono je bil tihi cilj, da bi vsaj v enem tekmovanju prišli do finala, kar je torej že sredi sezone zagotovljeno."
Športni uspehi kot postranska dejavnost
Seveda je sezona še dolga in možnosti za uspeh je še veliko. V državnem prvenstvu so Mariborčanke tretje, za Ilirijo in pred Triglavom, to mesto, tik za Ilirijo, a s tekmo manj, zasedajo tudi v mednarodni ligi Waba 2. "Povsod je še tesno, razlika je točka, dve, torej zmaga, dve. Celotna sezona poteka zadovoljivo. Tudi zato, ker so letos vloge v ekipi zelo enakomerno razporejene. Nobena ne izstopa posebej, kot je bil to lani primer z Američanko Nylah Bobbie Young. Smo se pa po novem letu za sodelovanje zahvalili črnogorski košarkarici, ki ni izpolnila pričakovanj," prvi del sezone ocenjuje Ploj, ki bo v finalu pokala le stežka računal na nov izkorak oziroma presenečenje.
Celjanke so namreč 20-kratne državne in 18-kratne pokalne prvakinje, ki letos v domačem tekmovanju še ne poznajo poraza. Ta bi bil ne le presenečenje, temveč senzacija. "Jasno je, da bodo Celjanke absolutne favoritinje. Ne le, da so serijske državne in pokalne prvakinje, tudi letos so razred zase. Še več: med sezono so se dodatno okrepile. Mi se bomo seveda skušali prikazati v najboljši luči. Vendarle bomo nastopili tudi pred televizijskimi kamerami, in to na enem lepem košarkarskem dogodku, ki bo gostil tako moški kot ženski finale. Vprašanje je, kako dolgo bomo lahko Celjankam enakovredno parirali na igrišču. Želja je, da čim dlje, nesporno pa so Celjanke velike favoritinje," čistega vina v kozarec naliva Ploj, ki tudi sicer dobro občuti realnost slovenske košarke. V večini si namreč kruh služi kot učitelj športne vzgoje na Osnovni šoli Martina Konšaka, pisanje zgodovine v mariborski ženski košarki pa je "le" njegova malodane - če karikiramo - postranska, popoldanska dejavnost.
