(INTERVJU) Ilka Štuhec: Mama je letos bolj vpletena, z nami gre tudi na olimpijske igre

Ilka Štuhec je dvakratna svetovna prvakinja, zmagovalka enajstih tekem svetovnega pokala, skupaj je na stopničke stopila 22-krat. Osvojila je tudi mala kristalna globusa, manjka ji le še olimpijska kolajna. Tretje olimpijske igre so pred vrati, v Cortino pa potuje samozavestna, v dobri formi in z novim strokovnim štabom, s katerim se je hitro ujela. Zadovoljna je z glavnim trenerjem Denisom Šteharnikom, njegovim pomočnikom Boštjanom Klinetom in celotno ekipo, nekoliko večjo vlogo pa ima spet mama Darja Črnko, ki jo bo pospremila na olimpijski vrhunec sezone.

V sezono ste vstopili odločno, na kar kažejo tudi rezultati. Kako doživljate to zimo?

"Mislim, da je največja razlika v tem, da uživam. Da sem samozavestna in da dejansko imam možnosti za vrhunske rezultate. Žal se je za zdaj to ustavilo pri četrtem mestu v Val d'Iseru. Večkrat se pojavljajo kakšni zapleti, napake, kar seveda vedno pomeni izgubo časa. In v tekmah, ki jih letos gledamo, ko smo res časovno zelo blizu skupaj, to pomeni tudi izgubo mest oziroma najboljših uvrstitev. Moje smučanje je na zelo visokem nivoju, napadam … in potem se v žaru borbe pač zgodi tudi kaj nepredvidljivega. Na koncu dneva raje vidim to, kot pa da niti ne napadam tako, kot si želim."

Pred sezono niste skrivali navdušenja, da je glavni trener vaše ekipe postal Denis Šteharnik, Boštjan Kline je njegov pomočnik. Kako je delati z njima?

"V bistvu super. Moram reči, da se je Denis odlično vklopil v hitre discipline. Do zdaj je namreč zelo, zelo dolgo delal v tehničnih disciplinah. Se še uči, a ima hkrati odličen pregled, zelo dobro vidi stvari. Pri Boštjanu je drugače. On je sicer prvo leto trener, ampak ima res super občutek. Vidi se, da je bil tekmovalec, in predvsem to, da zna te stvari potem obrniti oziroma jih izkoristiti v trenerskih vodah. Ker ni čisto vedno samoumevno, da je nekdo, ki je bil vrhunski tekmovalec, tudi vrhunski trener. Nam kar super 'laufa'. Tudi s serviserjem sem zelo zadovoljna, prav tako s fizioterapevtkama, ki se izmenjavata. Res nimam kaj reči, super je."

Imata fizioterapevtki veliko dela?

"Gre za vsakodnevne tretmaje. Seveda, če se kaj zgodi, da me kaj zategne, me kaj boli ali karkoli, potem je treba narediti nekaj več. Drugače pa se zelo veliko da preprečiti s preventivo. Tako da je to, recimo temu, na dnevnem programu."

Pred vrati so olimpijske igre. S kakšnimi občutki, čustvi jih pričakujete?

"Do zdaj sem šla iz dneva v dan, iz tekme v tekmo, tudi svetovni pokal pred olimpijskimi igrami je bil pomemben. Po zadnji tekmi v Crans Montani smo šli domov, prepakirali stvari in vzeli olimpijsko robo. Druga oblačila, dve čeladi, take stvari. V Cortini bo zadeva resna."

Kakšna pa je vloga mame Darje? Se je kaj spremenila od lanske sezone, ko se je povsem umaknila?

"Letos je morda malo bolj vpletena. Na začetku sezone smo vsi skupaj naredili nek okvirni plan in je bila večkrat na tekmah. Sem zelo vesela, da je mama spet ob meni, najprej bolj v vlogi gledalke, navijačice, gre pa z nami tudi na olimpijske igre."

Zakaj vam proga v Cortini tako ustreza? Večkrat ste poudarili, da jo imate radi. Ne nazadnje tudi rezultati kažejo na to.

"Čudovita je. Kulisa je res fascinantna. Dolomiti - vsi vemo, da so čudoviti. Proga je čisto vedno vrhunsko pripravljena. Enostavno je tako … ne vem, domače. Veselo. Imam veliko lepih spominov od tam. Vedno mi je tako, pridem tja in si rečem: za take dneve delam, za take dneve tekmujem."

Kako pogosto progo presmučate v mislih?

"Priznam, da sem jo poleti zelo velikokrat. Zdaj tekom zime mogoče malo manj, ker so tu druge tekme, druge vizualizacije. Ampak ja, mislim, da vem, kako bo proga izgledala. Nekih velikih sprememb mislim, da niso ravno mogli narediti."

Glede na letošnje rezultate slovenskih smučarjev in smučark bo javnost prav od vas pričakovala največ. Čutite tak pritisk?

"Ne, v bistvu se s tem ne ukvarjam. Zavedam se, da čisto vsak od tekmovalcev, vseh, še posebej pa naših reprezentantov, ki jih poznam bolje kot tekmovalce iz drugih držav, dela vse in se trudi po svojih najboljših močeh. Vsak bi rad bil najboljši. Vemo, da ves svet trenira, vsi delajo. Enkrat gre, enkrat ne gre. Žal ni čisto vedno tako, da si samo prvi. Ker potem bi bili vsi ves čas prvi, kar pa seveda ni mogoče. Kar se tiče pritiska, ga v bistvu ne čutim. Oziroma se sploh ne oziram na to. Si pa želim, da bi bili moji rezultati, pa tudi vožnje in vse skupaj, navdih. Nekaj pozitivnega. Mogoče tudi njim. Če bi jim to kakorkoli lahko pomagalo v težkih trenutkih."

Letošnje olimpijske igre bodo vaše tretje. Če se spomnite prvih, Sočija in Pekinga, kje ste se bolje počutili?

"Kar se tiče Sočija, so to bile moje prve olimpijske igre. Pred tem sem bila vedno poškodovana in tudi takrat je šlo vse skupaj kar malo na knap. Devet dni pred poletom v Soči sem bila še na operaciji kolena. Ampak potem se je izkazalo, da je vse skupaj izvedljivo. Tisto deseto mesto v smuku, ki sem ga tam presmučala, je bilo zame čista zmaga. Brez medalje, žal, ampak vseeno mislim, da je bil to vrhunski dosežek. Prve olimpijske igre so bile vsekakor nekaj posebnega. Potem sem ene spet izpustila, nazadnje pa je bil Peking, ki je bil hudo poseben. Bili smo še v korona časih. Tako so nas zapakirali, tako so nas tam dali ven … in v bistvu sploh ne veš, ali si bil dejansko blizu Pekinga ali ne, malo v šali rečeno. Vsekakor so olimpijske igre vedno nekaj posebnega. Progi pa … v Sočiju smo bili eno leto prej, medtem ko je bila tista na Kitajskem res nekaj edinstvenega. Speljana je bila po grebenu, skoraj kot nek bob. Res zabavna. Žal tudi tam ni šlo čisto po načrtih. Nekaj dni prej me je na ogrevanju rahlo zarotiralo, ko sem zapeljala na eno plato, in mi je disk začel pritiskati na živec. Nisem bila prava. Je pa vseeno lepo, srečaš druge športnike, se družiš. Otvoritev je vedno nekaj posebnega. V Pekingu sem bila nosilka zastave. Lepi spomini."

Slovensko reprezentanco je letos presekalo kar nekaj poškodb – Andreja Slokar, Neja Dvornik, Rok Ažnoh, Nejc Naraločnik … Tudi sami imate veliko izkušenj s poškodbami. Kako težka je po hudi poškodbi pot vrnitve?

"Nikoli ni lahko. To je dejstvo. Žal pa vsi vemo, da smo v zelo tveganem športu, kjer nikomur ni prizaneseno. Nihče ni imun. Prehitro lahko gre kaj narobe. Potem pa je največ, če lahko tako rečem, v glavi. Čudno se sliši, ampak gre za to, kako sprejmeš nov izziv. Da imaš pred sabo rehabilitacijo. Da spet začneš hoditi brez bergel. Da lahko normalno začneš delati stvari. Potem spet začneš trenirati, vidiš napredek in te navdušujejo male zmage. Te so bistveno drugačne od tistih, za katere delamo na snegu, za katere treniramo. Ampak z neko vztrajnostjo in pravo ekipo je mogoče priti nazaj na stara pota – ali pa vse skupaj še nadgraditi. In ja, na koncu gre za to, da enostavno delaš to, kar delaš najraje."

Kakšen je vaš trenutni zdravstveni karton?

"Če ni nobenih bolečin, je že malo čudno, haha. Včasih kakšna mišica zategne ali pa se pojavijo manjše bolečine, sprotne zadeve, na to smo navajeni. Saj pravim, če ni tega, je skoraj že brez zveze. Trenutno v bistvu vse super štima, moram potrkati."

Veliko se v tej sezoni govori o Lindsey Vonn. Kako vi gledate na njeno vrnitev in tako vrhunske rezultate?

"Vsekakor je fascinantno. In mislim, da je to tudi zelo dobro za šport. Že samo dejstvo, da je tukaj nekdo, ki je imel že prej več kot 80 zmag, najuspešnejša smučarka v hitrih disciplinah vseh časov ... Super, kar zdaj dela. Res. Samo upam, da to ne bo imelo kakšnih dolgotrajnih posledic na njenem telesu."

Konec sezone na Peci znova pripravljate Downhillko.

"Downhilka postaja tradicija - in to me veseli. Ponujamo drugačno in navdihujočo smučarsko izkušnjo, ki jo v Sloveniji potrebujemo. Upam, da nam bo tako kot lani tudi letos vreme naklonjeno. Da bo čim več ljudi. Da bomo imeli super smučarski dan, tekmovalno, pa tudi, kako bi temu rekli, zabavno. Jaz mislim, da je najbolje, da pridete pogledat. Ne bo vam žal."

Večkrat pohvalite Peco, da vam gredo na roko. Lahko tam trenirate tudi smuk?

"Seveda, vse se da. Čisto z vrha vlečnice in potem mimo tistega prehoda, v bistvu po ožini in nato do spodnje postaje sedežnice."

Aktivna je tudi smučarska šola Ilke Štuhec … Zagotovo radi pogledate otroke, ki uživajo na snegu. In še Pohorje je letos belo.

"Po dolgem času je res prava bela zima. Veliko otrok pride, veliko se jih vpiše v tečaje, da se naučijo smučati in da v bistvu spoznajo lepote zime in vse, kar gre zraven. Letos je super, da ni bel samo en "štrafn", vse ostalo pa zeleno. Zdaj je res tako, kot mora biti. Za smučarsko šolo še vedno skrbi sestra in vse super štima, veseli me, da lahko vzgajamo nove smučarke in smučarje."

"Če si ne premislim, bo to moja zadnja sezona," ste dejali oktobra. Še vedno stojite za to izjavo?

"Najprej sem morala razmišljati o prvih tekmah, o svetovnem pokalu, o olimpijskih igrah. A zdaj bi pa morala še o tem, če bom nehala smučati, haha. Gremo iz tekme v tekmo."