(FOTO) Pred tekmo Avstrija - Španija: Tiho navijajo, po tiho pa tudi sanjajo

Če ne bi tu in tam mimo pripeljal avtomobil z rdeče-belo-rdečima zastavicama, bi težko uganili, da Avstrijo čaka ena največjih nogometnih tekem zadnjih let. Na hišah skoraj ni državnih zastav, mimoidoči večinoma niso oblečeni v reprezentančne drese, iz gostiln pa le občasno uide pogovor o nogometu. Brez hupanja, brez dimnih bakel in brez kolon avtomobilov, kakršne bi ob podobnem uspehu pričakovali južneje.

"Seveda sem ponosen, da so Avstrijci na svetovnem prvenstvu prišli dlje kot Nemci. Ampak iskreno? Dvomim, da bomo preskočili še Španijo,” se nasmehne Michael iz Ščavnice (nemško Stainza). Govori skoraj z značilno avstrijsko zadržanostjo. Njegov prijatelj Benni razmišlja drugače. "Na tem prvenstvu je izpadlo že toliko favoritov, da ne vidim razloga, zakaj ne bi še eden. Verjamem v naše fante - Alabo, Sabitzerja, Arnautovića, Kalajdžića … Prvič imam občutek, da reprezentanca res drži skupaj." Za trenutek utihne, nato pa s stisnjeno pestjo in nasmehom tiho doda: "Gemma, Burschen!"

"Kako naj ob golu ostaneš tiho?"

Že nocoj bo jasno, kdo od njiju je imel prav. Na stadionu SoFi v Inglewoodu, približno 15 kilometrov od središča Los Angelesa, se bo ob 21. uri Das Team, kot Avstrijci ljubkovalno imenujejo svojo nogometno reprezentanco, s Španijo pomeril v šestnajstini finala svetovnega prvenstva. Zmagovalec se bo uvrstil med najboljših 16 reprezentanc sveta. Avstrija na svetovnih prvenstvih še nikoli ni osvojila naslova. Njen največji uspeh ostaja tretje mesto iz leta 1954 v Švici, ko jo je kot kapetan vodil legendarni Ernst Ocwirk.

Toda če kdo pričakuje, da bo pred tekmo po avstrijskih mestih zavladala nogometna norija, bo razočaran. V Ščavnici, Lonču (Deutschlandsbergu) ali Lipnici (Leibnitzu) življenje teče po ustaljenem ritmu. Ljudje se po službi odpravijo domov, pokosijo travo, posedijo na terasi, zvečer pa vklopijo televizor. "Nogomet je pomemben, ni pa razlog, da bi se vsakdan ustavil," skomigne z rameni Michael.

Kako drugače Avstrijci doživljajo velike športne dogodke, je pred dnevi pokazal Celovec. Na javnem ogledu ene od tekem si je več sto navijačev nadelo brezžične slušalke, da z navijanjem v zgodnjih jutranjih urah ne bi motili okoliških prebivalcev. Prizor skoraj neslišne množice je hitro zaokrožil po družbenih omrežjih in postal ena najbolj deljenih zgodb med avstrijskimi navijači. "Kako naj ob golu ostaneš tiho?" so se spraševali nekateri. Drugi so odgovarjali, da je spoštovanje sosedov pač del avstrijske kulture. Tretji so se pošalili na svoj račun: "Takšni pač smo. Red mora biti, četudi zmagujemo na svetovnem prvenstvu."

Naj zmaga boljši

"Seveda se veselimo uspehov naših nogometašev," nam zatrdi Johanna iz Lonča. "Tekme gledamo doma z družino. Ko pade gol, tudi zapojemo, brez skrbi. Ampak da bi se potem vozili po mestu, hupali in mahali z zastavami? Ne, to ni za nas." Ob omembi nogometnega vzdušja se njen mož takoj spomni prejšnjega tedna, ki so ga z družino preživeli v Istri. "Na Hrvaškem je nogomet povsod - na trgih, v lokalih in med ljudmi. Skoraj vsak lokal ima veliko platno, na katerem spremljajo tekme, domačini hodijo oblečeni v drese svoje reprezentance, z balkonov in lokalov visijo zastave, tema pogovorov številka ena pa je nogomet. V tem nas res prekašajo," je priznal. Na vprašanje, kako napoveduje razplet četrtkovega obračuna med Avstrijo in Španijo, se le nasmehne. "Težko bo. Ne bom dajal napovedi. Naj zmaga boljši. Upam, da bomo to mi."

Da svetovno prvenstvo vendarle živi tudi med Avstrijci, pa opažajo trgovci. Pred večernimi tekmami se poveča prodaja piva, čipsa in drugih prigrizkov za oglede doma. Nogometna vročica se torej kaže drugače - manj na ulicah in veliko bolj za domačimi vrati.

Morda prav zato med Avstrijci ni čutiti niti pretirane samozavesti niti strahu. Prevladuje tiho upanje, da bi reprezentanca, ki je na tem prvenstvu že večkrat presenetila, pripravila še eno veliko zgodbo. In čeprav tega skoraj nihče ne pove na glas, se zdi, da se v gostilnah, kavarnah in domačih vrtovih vedno znova vrača ista misel: kaj pa, če nam tokrat uspe?