Na pragu sanj oziroma tik pred njihovo uresničitvijo. Odkar je bil kateri izmed slovenskih prvoligašev tako blizu ligi prvakov, je minilo že skoraj desetletje. Maribor je bil leta 2017 uspešen, nogometaši Celja pa so kot prvi po vijoličastih najbližje raju evropskega klubskega nogometa. Do tja jih loči le še zadnja ovira, ki sliši na ime Slovan Bratislava. Še zdaleč ne gre za neznance, ampak za klub, ki je grofom predlani razblinil sanje, in to na precej boleč način.
Neobičajen manever v knežjem mestu
Bilo je konec julija 2024, manj kot mesec dni po tem, ko je slovenski nogometni reprezentanci na evropskem prvenstvu uspel zgodovinski preboj v izločilne boje. Celjani so bili v evropskem pogledu praktično neizkušeni, saj še nikoli niso dočakali evropske jeseni, čeprav so jo imeli na dosegu roke. Po remiju proti serijskim slovaškim prvakom v knežjem mestu je vodstvo celjskega kluba potegnilo neobičajno potezo in prostega Alberta Riero za zgodovinsko evropsko jesen ustoličilo na klopi, odslovilo pa Damirja Krznarja, ki se je sezono prej z ekipo sprehodil do državnega naslova.
Pred povratno tekmo v Bratislavi je bilo jasno, da je v igri še kaj več kot le zagotovitev evropske jeseni in napredovanja v tretji krog kvalifikacij za preboj med evropsko nogometno smetano. Končalo se je s 5:0 v korist Slovakov in šovom nekdanjega Krznarjevega varovanca ter nogometaša Maribora Marka Tolića. Prispeval je gol in dve asistenci, kar je v večeru za pozabo vodilo do najvišjega evropskega poraza Celjanov v njihovi zgodovini. A za oba kluba se je izteklo odlično. Slovenski predstavnik je vseeno prišel do svoje prve evropske jeseni v konferenčni ligi, serijski slovaški prvaki pa so dočakali ognjeni krst v ligi prvakov.
Za grofe je po katastrofalnem porazu sledil zgodovinski niz, ki še kar traja. V isti sezoni so se v konferenčni ligi prebili med osem najboljših, v letu kasneje pa se je njihova uspešna pot sklenila v osmini finala. Slovan v prejšnji sezoni ni ponovil sijajnega uspeha in je prav tako igral v tretjem evropskem tekmovanju, toda njegova zgodba se je zaključila že jeseni.
Slovenec lovi slovaški klubski rekord
Predlanska celjska blamaža ima s tekmama v naslednjih dneh bolj malo skupnega, toda nanjo zagotovo niso pozabili in si bodo želeli poravnati račune. Tokrat je precej več na pladnju, saj izpad na zadnji stopnički prinaša (pa tudi odnaša) bistveno več kot v drugem krogu. Če bi primerjali obe postavi, je povezav še manj. Obe ekipi imata drugega trenerja. Wladimir Weiss starejši je sklenil petletno obdobje na klopi kluba iz slovaške prestolnice in se preselil na čelo slovaške izbrane vrste. Tudi nogometaši, ki so 30. julija 2024 tekmo začeli, danes po večini igrajo drugje. Pri Slovanu so ostali le vratar Dominik Takač, branilca Kevin Wimmer in Cesar Blackman ter vsestranski občasni slovenski reprezentant Kenan Bajrić. Za grofe po dveh letih igrajo še Damjan Vuklišević, Mario Kvesić, Mark Zabukovnik in Armandas Kučys.
Morda je bil tisti Slovan celo manj nevaren od današnjega, vsaj ko je govora o napadu. Na klopi Slovakov sedi Yaya Toure, ki je tekom igralske kariere igral za Barcelono in Manchester City ter kar nekaj let preživel pod taktirko trenerskega velemojstra Pepa Guardiole. V kadru ima slovenskega reprezentančnega napadalca Andraža Šporarja. Nekdanji nogometaš Olimpije je drugi najboljši strelec v zgodovini Slovana (73 golov), do prvega mesta ga ločita le še dva zadetka. Hkrati je 32-letnik v karieri največkrat v polno meril prav proti Celjanom (12), kar znaša več kot četrtino vseh njegovih zadetkov v slovenskem državnem prvenstvu, kjer jih je skupaj zabil 46.
Bodo grofje morda uspešni že v prvem poskusu, ko je govora o "play-offih" lige prvakov? Maribor, ki je kot edini slovenski klub kadarkoli izkusil ligo prvakov, je uspel šele v tretjem. Celjani so precej bolj izkušeni na mednarodni sceni, kot so bili poleti leta 2024, in bodo povratno tekmo tokrat igrali doma pred polnimi tribunami.
