Ardenske klasike: Najnevarnejše je za Pogačarja mimo, toda ni še konec

Se spomnite, kako je Tadej Pogačar na odru za zmagovalce "eksal" (brezalkoholno) pivo? V nedeljo je spet na sporedu ta dirka, Amstel Gold, prva od treh ardenskih klasik v osmih dneh, s katerimi bo prvi kolesar sveta zaključil izjemno uspešno pomlad. No, tudi na teh je bilo zanj v preteklosti že veselje, Gorenjec spada med le sedmerico, ki je od leta 1966 osvojila vse tri. 

Še večji dosežek je vse pospraviti v istem letu, kar je uspelo le Italijanu Davidu Rebellinu (2004) in Philippu Gilbertu (2011), Belgijec je za nameček dobil še Brabantsko puščico za "četverček", a o slednji več kasneje. Tudi Pogačar je bil "trojčku" v enem letu zelo blizu, predlani je dobil Amstel Gold in sredino preizkušnjo Valonska puščica, a na še eni nedeljski, Liege-Bastogne-Liege, si je zlomil zapestje, kar je zakomplicirano njegovo pripravo na dirko po Franciji, na kateri takrat ni vknjižil že tretje zmage, ampak jo je "komaj" lani. 

Prihaja "slovenski" teren

Čeprav vse tri klasike v kolesarskem svetu veliko pomenijo, sploh med Nizozemci in Belgijci, ki jih prirejajo, ena izstopa. Zadnja, Stara dama, najstarejša na svetu s prvo izvedbo leta 1892, torej pred 132 leti, ki spada v elitno peterico in je četrti spomenik v sezoni, za slovensko kolesarstvo pa najuspešnejši. Na njem so asi zlate generacije dokazali, da se odlično znajdejo ne le na etapnih dirkah. Primož Roglič je leta 2020 v Liegu prvi vpisal zmago na spomeniku, Pogačar je bil tretji in Matej Mohorič četrti, kar je do danes njihov največji skupinski uspeh. 

Roglič se je od tedaj skoraj povsem odpovedal klasikam, pojavi se le na jesenskih v Italiji, Mohorič ima letos precej smole, kar je še "nadgradil" s padcem v ekstremno nevarnem Pariz-Roubaixu, Pogačar pa je povsem eksplodiral in več ne vemo, kje mu gre boljše - na enodnevnih ali etapnih dirkah. Pa je že predlani v Berg en Terblijt, predmestje Maastrichta, kjer se zaključi "najlepša nizozemska" (letos brez njihovega največjega šampiona Mathieuja van der Poela), pripeljal sam z več kot pol minute pred vsemi, kar se ni zgodilo že od leta 1997. 

Takrat je Pogi na Zlato dirko prav tako prišel s popotnico zmage na Flandriji, toda tokrat en konec tedna vmes ni počival, ampak je odpeljal za telo uničujoč Severni pekel. No, Wout van Aert, ki ima še bolj natrpan urnik, je z drugim mestom na včerajšnji Brabantski puščici dokazal, da se je med tednom dalo sestaviti, a z 255,9 kilometra ga dva dni kasneje čaka za sto kilometrov daljša in precej težja preizkušnja. Kar 34 klancev je posejanih na trasi, res, da so kratki, krajši kot kilometer, a nekateri strmi kot pri nas ... v Halozah. V povprečju sicer noben nima več kot deset odstotkov naklona, toda ponekod gredo čez 15 odstotkov (Gulperberg, Kruisberg, Eyserbosweg) ali celo preko 20 (Keuterberg). Najtežji pridejo proti koncu, v zadnjih 50 kilometrih, najbolj znamenit pa je Cauberg, ki je nekoč bil zadnji, odločilen, in so vsi čakali nanj, da so ga prireditelji prestavili, zdaj pa - ko se začne dirkati precej bolj zgodaj - so si ga upali vrniti na originalno mesto.

Evenepoel: Sreča, da sem kolesar

In kdo so tokrat tekmeci Pogačarju? Lanskemu zmagovalcu Thomasu Pidcocku, ki je ob našem šampionu najdlje zdržal na marčevski Strade Bianche, so špice v Limburgu pisane na kožo, tudi drugouvrščeni Marc Hirschi, vrstnik in do letos član Emiratov, se na tem terenu odlično znajde. Sploh pa ne smemo prezreti prvih dveh na Brabantski puščici, Belgijcev, Wouta van Aerta, ki ga je v sprintu dvojice ubežnikov (skoraj 50 km sta bila pred glavnino) presenetljivo premagal povratnik v karavano po hudi poškodbi Remco Evenepoel. "Neverjetno je zmagati že na prvi dirki," se je sam sebi čudil olimpijski prvak.

V finišu se je že videl na drugem mestu. "Preden sva začela, sem mislil, da sem premagam. Skozi leta sem postal bolj eksploziven, zaupam si, a Wout zmaguje v skupinskih sprintih, na Elizejskih poljanah. Presenečen sem," je dejal 25-letnik. Dobil je potrditev, da bi storil narobe, če bi kolo obesil na klin, kot je že razmišljal. Zdravstveno kartoteko ima polno, decembrska poškodba - na treningu se je zaletel v odpirajoča vrata avtomobila - pa je bila najhujša. "Če bi bil tenisač, košarkar ali odbojkar, bi bilo moje kariere konec," je dejal Evenepoel. Največ težav ima s kitami in mišicami okrog ramena. K sreči ta del telesa ni ključnega pomena za kolesarja. "Dlan je zdrava, prav tako so rebra, pljuča, lopatica, ramo pa za dirko stabiliziramo s trakovi," je pred prvim dvobojem leta s Pogačarjem dejal nekoč čudežni belgijski deček.