V slovenskem prenosnem elektroenergetskem omrežju smo na vrhuncu letošnje zime zabeležili nov zgodovinski rekord v odjemu električne energije. Zgodil se je v četrtek, 8. januarja, med 8. in 9. uro zjutraj, ko je povprečni odjem dosegel skoraj 2300 megavatov (MW). Kaj tolikšen odjem pove o prihodnjih izzivih energetskega sistema?
Razmere so bile idealne za skokovito rast porabe – a z vidika energetike vse prej kot ugodne. Temperature so se v jutranjih urah spustile globoko pod ledišče: v Ljubljani okoli –9 °C, v Murski Soboti –17 °C, v Babnem Polju pa celo do –25 °C. V takšnih razmerah so toplotne črpalke, električni grelniki in drugi porabniki delovali z največjo močjo.
Hkrati je velik del države prekrivala snežna odeja, tudi sončne elektrarne. Te zaradi snega kljub morebitnemu sončnemu obsevanju niso mogle prispevati k proizvodnji, kar je dodatno povečalo odvisnost od električne energije iz prenosnega omrežja.
Nov rekord – in prebit prejšnji iz leta 2018
V teh okoliščinah je bil v omenjeni uri izmerjen povprečni odjem 2299,7 MW (brez omrežnih izgub), kar pomeni najvišjo konično obremenitev v zgodovini slovenskega prenosnega sistema.
Prejšnji rekord je segal v marec 2018, ko je odjem v eni uri dosegel 2228 MW. Tokratna vrednost je to mejo občutno presegla.
Iz prenosnega omrežja električno energijo prevzemajo:
- vseh pet elektrodistribucijskih podjetij,
- zaprti distribucijski sistemi (na primer Acroni in Talum),
- neposredni veliki odjemalci,
- ter Črpalna elektrarna Avče, kadar deluje v črpalnem režimu.
Kaj nam rekord pove o prihodnosti energetike?
Rekordni zimski odjem ni zgolj statistična zanimivost. Jasno kaže na strukturne spremembe v rabi energije. Elektrifikacija ogrevanja, zlasti z uporabo toplotnih črpalk, ter vse pogostejši vremenski ekstremi pomenijo, da se konične obremenitve omrežja hitro povečujejo.
Rekordni zimski odjem ni zgolj statistična zanimivost. Jasno kaže na strukturne spremembe v rabi energije
To so izzivi, na katere bo moral elektroenergetski sistem v prihodnjih letih aktivno odgovarjati – z vlaganji v omrežje, prožnostjo, hranilniki energije in pametnim upravljanjem porabe. Po drugi strani dogodek potrjuje nekaj spodbudnega: slovensko prenosno omrežje se je izkazalo za robustno in zanesljivo, saj je tudi v izjemnih razmerah delovalo brez motenj.
Kako velik odjem je to?
Za lažjo predstavo: 2299 MW je izjemno velika moč, primerljiva s skupno zmogljivostjo skoraj vseh največjih elektrarn v Sloveniji – skupaj.
Če pogledamo posamezne enote:
- Termoelektrarna Šoštanj ima skupno instalirano moč okoli 1029 MW,
- Jedrska elektrarna Krško 696 MW,
- Črpalna hidroelektrarna Avče v generatorskem režimu 185 MW,
- Termoelektrarna Brestanica 297 MW.
Če vse te zmogljivosti seštejemo, skupna moč še vedno ne preseže 2300 MW. Šele z dodatkom večje hidroelektrarne, denimo Zlatoličja na Dravi (126 MW), se približamo rekordni januarski obremenitvi.
To pomeni, da je bila dejanska poraba električne energije v tistem trenutku večja, kot bi jo lahko zagotovile največje domače proizvodne enote, če bi vse hkrati obratovale s polno močjo.
Svetovni kontekst: velika številka, a ne svetovni ekstrem
Čeprav je 2300 MW za Slovenijo izjemna vrednost, v svetovnem merilu tolikšne moči niso nič neobičajnega. Največje elektrarne na svetu dosegajo bistveno višje številke.
Največja med njimi je hidroelektrarna Jez treh sotesk na reki Jangce na Kitajskem z instalirano močjo kar 22.500 MW. Sledijo ji Itaipu na reki Parani na meji med Brazilijo in Paragvajem (okoli 14.000 MW), Xiluodu na reki Džinši na Kitajskem (13.860 MW), med sončnimi elektrarnami pa izstopa indijski Bhadla Solar Park z močjo približno 2700 MW.
Pomembno pa je poudariti: instalirana moč pove, kolikšna je največja možna proizvodnja, ne pa, koliko elektrike elektrarna dejansko proizvaja v določenem trenutku. Prav zato so konične obremenitve omrežja, kot smo jim bili priča januarja, za upravljavce sistema eden največjih izzivov sodobne energetike.
