Potrebujemo prostor za gibanje

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sedaj ko smo že dolgo zaprti v svoje občine, smo jih lahko spoznali v podrobnosti.
Andrej Petelinšek

Ljudje smo kot kobilice (naj mi oprostijo, ker nas primerjam z njimi). Osvojili smo skorajda vsak kotiček na Zemlji, razen tistih, kjer nam okolje nikakor ne dovoli, da bi preživeli. Antarktika, na primer, pa čeprav bi mi lahko kdo ugovarjal, da smo osvajali tudi tam, v nekaj raziskovalnih bazah. Ali pa v puščavah in še nekaterih človeku res skrajno neprijaznih delčkih sveta. Tam smo bolj kot ne le občasni obiskovalci in se po določenem času hitro umaknemo na varno.

V času epidemičnih omejitev gibanja se marsikdo počuti še posebno ujetega. Naše misli potujejo marsikam po svetu, ki nam je bil, vsaj v naši, zahodni družbi, večinoma dostopen. Potem pa kar naenkrat ne več. Naj bomo še tako pomeščanjeni, urbanizirani, potrebujemo tudi prostor za gibanje, sprememba okolja nam občasno dobro dene, nam odpira oči in nas bogati.

Sedaj ko smo že dolgo zaprti v svoje občine, smo jih lahko spoznali v podrobnosti. Že spomladi sem opazil, kako shojene so bile steze zunaj naselij. Nekako nas je prevzela potreba, da se sprehodimo, to, da smo šli lahko ven, nam je zmanjšalo občutek ujetosti. Toliko pešcev in kolesarjev že dolgo nisem videl. In to na poteh, ki so bile prej bolj redko obiskane, saj je bilo na voljo mnogo drugih, morda tudi bolj zanimivih. Odkrivati smo začeli svojo domačo okolico. Tu so jo najslabše odnesle gosto naseljene in majhne občine. Polja in gozdovi so dobesedno oživeli. Ljudje smo zapolnili prostor, kjer so imele v bolj normalnih časih živali svoj mir. V gozdu sem srečal gospo v lovski obleki in s puško - šele takrat sem se zavedel, da v slovenščini nimamo pravega izraza za žensko, ki je lovec. Lovka mi pomeni vse kaj drugega. Da ne razpredam dalje ... Skratka, povedala mi je, da srečuje ljudi skoraj povsod po gozdovih, tudi na krajih, kjer jih je prej le zelo redko.

Naša prisotnost živali plaši in pozimi, ko je hrane malo, živali trošijo svojo energijo za nepotrebno gibanje, zato tudi pogosteje poginejo. Seveda si lahko takoj postavimo vprašanje, čigav je svet okoli nas. Ali je samo naš, od ljudi, ali pa si ga delimo z vsemi drugimi "prebivalci"? Če radi gledamo srnice in srnjačke pa jelenčke pa medvedke, ni to nič narobe. A zavedati bi se morali, da bi jim morali omogočiti, da bi nekje imeli tudi mirno okolje zase, še zlasti pozimi, ko so odvisni od precej bolj skromnih virov hrane in morajo zato varčevati z energijo. Tako so očitno tudi gozdne živali posredno kolateralne žrtve trenutne epidemije.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta