Skupina nad 75 znanih slovenskih izobražencev s prvopodpisanima Igorjem Žagarjem in Rastkom Močnikom je ponovno naslovila poziv Predsednici RS, Državnemu zboru RS, Vladi RS in drugim državnim ustanovam, naj začnejo organizirati mednarodno koalicijo za miroljubno sodelovanje. K sodelovanju vabi slovenske državljane.
Odlična ideja, saj njen namen spominja na poziv k novi Internacionali. To bi bila miroljubna Internacionala, podobna nekdanjemu gibanju neuvrščenih pod tedanjim jugoslovanskim vodstvom. To gibanje še živi. Bi bila Slovenija zmožna voditi podobno mednarodno gibanje in katera skupina bi prevzela vodstvo? Opogumlja podatek, "da imamo največjo gostoto doktorjev znanosti v svetu" (Žerdin, Delo, 24. 6. 2025).
Vendar bi bilo treba najprej osvetliti glavne vzroke današnjih oboroženih nasilij! Navedena skupina izobražencev se je v pismu tega komajda dotaknila, pa bi bilo zaželeno, kajti za vsak spor obstajajo vzroki vsaj na dveh straneh, praviloma pa jih je vpletenih več.
V svetu je kajpak veliko sporov in vzrokov zanje, a dotaknimo se le dveh perečih: Rusija-Ukrajina in Izrael-Iran!
Sovjetska zveza je razpadla kot rezultat zmage Nata v hladni vojni. Namigovalo se je in delovalo v smeri, da se kot plen zmage razkosa tudi Rusija, razprši njeno premoženje, razpodeli naravna bogastva med zmagovalce hladne vojne. Mihail Gorbačov se je ujel v to past, zaradi česar so ga natovski politiki bodrilno trepljali po ramenih.
Upor v delih Ukrajine je izbruhnil, ko je ukrajinsko vodstvo prek zahodnih naročil pričelo po fašističnih manirah spreminjati davna imena naselij, zlasti pa, ko je prepovedalo uporabo maternega jezika tamkajšnjim rusko govorečim prebivalcem. Ker diplomatsko prepričevanje ni hasnilo, je v vzhodnih pokrajinah sprva izbruhnil upor, naposled pa je Rusija odločila s silo uveljaviti pravico svojih tamkajšnjih ljudi. To je po zgodovinskih izkušnjah in preizkušnjah strnilo ruski narod. Trenutno teče lekcija, kakršne so bili prej deležni že Mongoli, Tatari, Turki, Litovci (1368), Švedi (1709), Poljaki (1610), Francozi (1812), Nemci (1941) ... Lekcija se glasi: Ne bojujte se z Rusi!
Ruski in ukrajinski narod sta od davnine prežeta s to lekcijo, zaradi česar je najbrž tamkajšnja sedanja vojna tako srdita. Linija nove razmejitvene zavese bo pač odvisna od ravnanja Evropske skupnosti (ES). Bolj ko bo tja pošiljala orožje, bolj ko bo hujskala k vojni, bolj se bo ruska meja približevala državam ES. Nekatere države ES tak razplet pričakujejo, zato se že vzpostavlja pas miniranega ozemlja od severa Norveške do juga Poljske – minirana zavesa?
Le trezni pogovori z Rusijo – ta je za njih dovzetna – bodo zmogli odpraviti občutek njihove ogroženosti kot temeljni vzrok za spor in doseči trajen mir. Žal se predvideva, da bo v zablodi ES potraten tudi naš denar.
Tudi Izrael se čuti ogroženega zaradi bojevitega islama oziroma dela muslimanskega sveta, ki že desetletja izjavlja, da država Izrael nima pravice do obstoja, zato da jo je treba uničiti. Judovsko ljudstvo se tega zaveda, zato z vsem znanjem, sredstvi in silami ščiti svojo državo. Že nekaj vojn se je tam vojevalo z enakim ciljem in vsaka je grozovitejša. Današnje razmere pa postajajo kruto nečloveške. Orožje bi nemara potihnilo, če bi muslimanski svet s čvrstim mednarodnim jamstvom pogodbeno priznal državo Izrael. Odpraviti vzrok judovske ogroženosti! Uradno (tudi slovensko) priznanje palestinske države ali razglasitev izraelskega ravnanja za genocid se zdi kot gašenje plamenov v požaru; žerjavica s tem ni pogašena.
Navedena sta le dva vzroka sedanjih oboroženih spopadov. Bi zmogla miroljubna Internacionala pri tem kaj prispevati? Gotovo več kot nič! Morda bi del denarja od povečanih skupnih obrambnih izdatkov kazalo nameniti tudi za organizirano (prek Internacionale) miroljubno izobraževanje in splošno razsvetljevanje vpletenih ter vseh ljudstev sveta.
Solistične pobude nekaterih naših strank za izstop iz Nata in ES nimajo niti smisla niti podlage. Država je po rednem postopku pristopila k obema zvezama in prav je držati se pravil. To pa ne pomeni poslušno ubogati, marveč se enakopravno zavzemati za trezne miroljubne pogovore, ki edini lahko pripomorejo k svetovnemu miru. Ob morebitnem aktivnejšem delovanju v tej smeri bi morala Slovenija (prek Internacionale) kajpak poskrbeti tudi za mednarodno zavezništvo, kajti sicer bi utegnila utrpeti posledice maščevanja temnih lakomnih sil.
Naposled premore Slovenija kar dve mesti z nazivom Glasnik miru (Slovenj Gradec in Ljubljana), ki bi se ju lahko spodbudilo in tudi finančno podprlo za aktivnejše delovanje na tem polju.
Ko se državljani priključujemo pozivu izobražencev, pričakujemo, da bodo ukrenili kaj več od občasnega očitajočega tarnanja nad domačo oblastjo. Premalo nas je za velike podvige, nastopiti bi morala Internacionala, ki bi zmogla potlačiti pohlep kapitala in utrditi mir ljudem na zemlji.
Ivan Lah, Ljubljana
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
