Zgodnje diagnosticiranje danes že zamenjujemo s skrbjo za boljše zdravje. Več diagnoz, več terapij in obravnav ter posledično več zdravja?
Ob tem se spomnim dveh citatov. Aldous Huxley, angleško-ameriški pisatelj, je rekel: "Medicinske raziskave so tako napredovale, da ni več zdravega človeka." Nemški politik Horst Seehofer iz stranke CSU pa meni: "Zdrav je samo še tisti, ki ni bil natančno pregledan."
Dr. Gilbert Welch diagnosticiranje v zdravstvu primerja z elektroniko v sodobnih avtomobilih. V njih imamo kup opozorilnih lučk glede delovanja strojnih naprav in vseh vrst drugih mehanizmov, do tlaka v kolesih. Vse to je priključeno na računalnik, ki služi mehanikom na servisih, da nam zagotavljajo ugodnost in zanesljivost našega vozila.
Toda, ali imajo vse te lučke kaj skupnega s tehniko stroja avta in z načinom naše vožnje? Pri vsem tem gre samo za zgodnje diagnoze, kar je lahko problem.
Dr. Welch, zdravnik v zrelih letih, ugotavlja, da mu mogoče kakšna lučka utripa, da je malo višji krvni tlak, da je masni indeks malo višji, da nas ponoči sili na vodo, ker je povečana prostata, da nas muči spomin in pozabimo imena, sledijo pa diagnoze.
Vse to zgodnje diagnosticiranje, tudi če je resnično, nekaterim tudi pomaga. Preširokega diagnosticiranja diagnoz kot anomalij, ki nam v resnici ne škodijo, je pa preveč. Mnogim takim primerom pa žal zdravniki predpišejo zdravila, ki jim navadno le škodijo.
Vendar, ko se zapiše diagnoza, se v nas usidra sum ogroženosti. Pozabljamo, da nismo tehnično ustrojeni in da naši sistemi večino teh ugotovitev "počistijo" sami. O tem bi morali biti bolj prepričani, tudi poučeni, s čimer bi se morali zdravniki več ukvarjati in nas podučiti "znati plavati v življenjskem rečnem toku".
Zanimiva so ugotavljanja v časniku Washington Post, da se morajo generacije, rojene po drugi svetovni vojni, pripraviti na čas upokojitve, da jih to ne bi strlo. Po odgovorih na vprašanja, kako se zdravstveno počutijo, je 57 odstotkov ljudi, rojenih pred drugo svetovno vojno, odgovorilo, da odlično, rojenih med vojno in po njej pa se jih počuti dobro samo 50 odstotkov! Rojeni pred vojno navajajo, da jih ima samo 56 odstotkov kronične bolezni, rojenih po vojni pa 63 odstotkov. Ali so tako po vojni rojeni manj zdravi?
Nekaj tednov po branju tega članka je bil dr. Welch na predstavitvi ministrskega programa Zdravje ljudi leta 2010. Vlada je predlagala, da je treba ob podaljševanju let življenja izboljšati tudi kakovost življenja. Predstavili so tabelo s podatki med letoma 1999 in 2002. Povprečna starost je narasla s 76,8 na 77,2 leta, število zdravih let brez bolezni je pa v povprečju upadlo z 48,7 na 47,5 leta. Lahko bi se reklo, da ljudje živijo dlje, zbolevajo pa prej. To je težko razumeti, pojasniti pa ni težko, saj pogosteje slišimo, da naj bi bili za nečim bolni.
Zanimivo je, da ljudje cenijo število diagnoz in obravnav. Pridobili naj bi pri daljšem življenju. Kot da zgodnje diagnoze omogočajo bolj visoko starost.
Drugi pogled je pomembnejši: odpoved kajenju, zmerna prehrana, gibanje in medicinska pomoč pri akutnih boleznih, kar gotovo mnogim podaljšuje življenje. Zdravstveni sistem je gotovo potreben, vendar bolj v smislu pogostosti zbolevanja in invalidnosti.
"Ali naj opravim pregled za raka?" "Ne," ugotavlja Welch kot starejši zdravnik z izkušnjami. "Če se bom dal pregledati, vem, da bodo nekaj našli in me 'razglasili' za bolnega."
Več diagnoz v resnici pomeni več ranljivosti in presenetljivo je, da se čutimo manj zdrave. Pomislimo raje, da so posledične terapije dejansko lahko škodljive, saj postajamo prepričani, da smo bolni, čeprav nimamo bolezenskih simptomov.
Pred skoraj šestnajstimi leti, januarja 2012, sem nenadoma zaznal neredno utripanje srca: vsak tretji utrip je izostal, kar mi je izzvalo tesnobo. Prijatelj, zdravnik, me je odpeljal k dežurnemu zdravniku, ta pa je izmeril utrip in zapisal: ventrikularna ekstrasistolija v smislu trigeminusa. Predpisanega zdravila nisem jemal. Odločil sem se za umirjen način življenja in tesnoba je ob vse bolj blagih znakih glede nerednega utripanja srca izginjala. Zato dodajam: zaupajte svojemu telesu, vendar mu morate omogočiti tudi pogoje - dejavnost preko dneva, počitek ponoči, zmerno življenje.
Lovro Dermota, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
