Ko hodim k italijanskim mirovnikom, jih podpirat na shodih proti prisotnosti ameriških jedrskih raket v Avianu pri Pordenonu, ali na kak simpozij proti militarizaciji države, ali pogosteje v Trst na debate o denukleariziranem statusu Tržaškega zaliva oziroma uzakonitvi prepovedi vplutja ladjam na jedrski pogon ali z jedrskim orožjem na krovu, me sprašujejo, kako to, da mirovnikom v Sloveniji uspe tu in tam nagovoriti oblast, celo sam državni vrh, tudi bolj neposredno, v živo, na srečanjih s šefico države, s predsednico parlamenta, z zunanjo ministrico - edini, ki nas noče, je predsednik vlade - ko njih sprejme kvečjemu kak znanec, ki sedi v Deželnem svetu.
To je prednost male, drobne države, kjer se tisti, ki se s politiko ukvarjamo že dalj časa, več ali manj poznamo vsi, je moj prvi, spontani odgovor. A ne mislite si, pripomnim takoj, da je od tega kaj več učinka. Poslušajo nas, prikimajo tudi, delijo z nami marsikaj, toda … "Ne veste vsega, ne poznate ozadij," nam povedo, "in nenazadnje pripadamo širši evropski družini, ki ji je enotnost ključna za obstoj in ki nekaj pokrene le ob polnem soglasju."
Nosilcem oblasti tudi pisno sporočamo, kaj si o njihovih odločitvah mislimo, priznam, da predvsem ko se z njimi ne strinjamo, in nam tudi kdaj pa kdaj odgovorijo, a ne manjkajo niti pohvale, ko si jih seveda zaslužijo. Tako je bilo, na primer, ko je Državni zbor priznal palestinsko državo, ko je predsednica republike v Evropskem parlamentu imenovala genocid, kar Izrael počne s palestinskim ljudstvom v Gazi, ko je vlada sama, mimo EU, uvedla nekatere sankcije proti Izraelu. Še nobenega ploskanja pa na rovaš vojne v Ukrajini, ki našo vlado vidi povsem postrojeno z bruseljsko birokracijo in z voditelji močnejših članic Evropske unije. Že prav na začetku mandata so jo pozvali, celo dva bivša predsednika republike, Kučan in Türk, k diskontinuiteti z zunanjo politiko prejšnje, Janševe vlade, v zvezi s tem konfliktom, a je to raje preslišala in se v nekaterih primerih izkazala celo kot bolj papeška od papeža.
Med bolj pogoste in, priznam, tudi nesramne pisce se štejem sam. Zanese me celo na rob žaljivega, če že ne sovražnega govora. Ker se jih ne prime skoraj nič, niti modre besede, ki jih ponavlja ves čas, ko ga na nacionalki kaj vprašajo o tem, kako Evropa do miru v Ukrajini, dr. Danilo Türk, nekdanji predsednik republike, svetovalec za politično-pravna vprašanja pri Kofiju Ananu, ko je bil ta generalni sekretar OZN, in še danes gostujoči predavatelj mednarodnega prava in diplomatskih veščin po vsem svetu: "Brez dialoga, samo s sankcijami in demoniziranjem Rusov, ne bo šlo!"
Pred dnevi sem pisal naši evropski komisarki Marti Kos, sklicujoč se na izjavo, ki jo je bila dala teden prej, da če EU ne bi pomagala Ukrajini tako, kot počne, te ne bi bilo več, pri čemer je tudi pozvala kritizerje tega početja, naj jim povemo, kako drugače spraviti Putina za pogajalsko mizo.
Spomnil sem jo naslednje: kmalu bodo štiri leta, kar pomagate Ukrajini z orožjem, financami in sankcijami na račun Rusov, in še nič ne kaže, da bi to približalo Putina k pogajanjem, kaže pa, da ljudje umirajo dalje, da se Ukrajina dalje ruši, da si je Rusi jemljejo vse več ... In kaže nenazadnje, da se bližamo eskalaciji, z idejo "koalicije voljnih", da bi napotili vojake v Ukrajino za nadzor morebitnega miru ali morda še prej, ta pa nas bo potegnila vse bliže neposrednemu spopadu EU/Nata z RF, ki bo neizbežno jedrski.
Prva priložnost, da se vojna sploh ne bi bila začela, je bil vsaj načelni da Putinovi zahtevi po varnostnih jamstvih za RF in po implementaciji sporazumov iz Minska za vzhodni del Ukrajine, a sta ga Biden in Stoltenberg zavrnila in se tudi nihče v EU ni potegoval zanj.
Druga priložnost, da bi Ukrajina ostala cela in nevtralna, je bil že skoraj podpisan dogovor iz Carigrada marca 2022, a ga je Zelenski po pritisku Johnsona zavrnil, pa znova iz EU ni bilo nikogar, ki bi se zanj postavil.
Tretja priložnost, da se vojna konča že takoj in da si Rusi nehajo jemati še več ukrajinskega ozemlja, je dogovor v 28 točkah, ki ga ponuja Trump, a ga Zelenski in EU zavračata. Če že bo kdaj še kaka četrta priložnost, bo samo še slabša, kot vas na to opominja sam ameriški predsednik.
Sicer ne pozabimo na definicijo norosti Alberta Einsteina: delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate … Ups, tu pa sem se sam ujel v past. Delam ves čas isto – opozarjam in opozarjam, da delajo narobe – in pričakujem drugačne rezultate?! Kaj, ko bi raje umolknil?
Aurelio Juri, Koper
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
