Uroš Esih
Slovenska zunanja politika in diplomacija se nahajata na točki, ko se bilateralni odnosi z vsemi sosedami, s Hrvaško, Avstrijo, Italijo in Madžarsko, generalno poslabšujejo. Pa čeprav lahko po srečanjih na najvišji ravni, kakor je bilo včeraj med slovenskim in madžarskim predsednikom vlade, Marjanom Šarcem in Viktorjem Orbanom, v sporočilu za javnost celo preberemo, da sta oba predsednika vlad odnose med državama ocenila kot zelo dobre in tesne. Politiki se pač poslužujejo diplomatskega leporečja, ki zakrije realno obstoječe razpoke med državama, dejstva o kvaliteti bilateralnih odnosov s sosedami pričajo drugače.
Z Orbanom in Plenkovićem se opozicija odlično razume
Enega od strukturnih razlogov, ki so botrovali regresiji političnih bilateralnih odnosov s sosedami, je maja leta 2018 na predvolilni konvenciji SMC identificiral kar sam aktualni zunanji minister, takrat pa predsednik največje vladne stranke SMC in vlade Miro Cerar. Dejal je, da si Slovenija v razdeljeni, neenotni Evropi, večkrat egoistični kot solidarni, zasluži svobodomiselno, napredno vlado. "To velja toliko bolj, kolikor smo po zadnjih nekaj volitvah v najbližji soseščini dobesedno obdani z obročem novega desnega populizma - in naš odgovor ne sme biti Janševo uvažanje spornih sosedskih praks, ampak nasprotno, partnerstvo najnaprednejših sil celega političnega spektra," je maja leta 2018 povedal Cerar.
Vajgl: Soseda si ne moreš izbrati
Ivo Vajgl, bivši zunanji minister, meni, da bi bili lahko odnosi s sosedami bolj operativni, tudi bolj pogosti in usmerjeni predvsem na neposredne koristi. "Bolj bi se morali osredotočiti na vprašanje, kaj lahko kot regija naredimo skupnega. Pomembno je voditi aktivno sosedsko politiko. Sosedje bodo sodelovali s tistim sosedom, s katerim lahko dosežejo katerega od svojih ciljev. Vsega tega je premalo. Obisk pri Orbanu je treba gledati v luči potrebe, da je treba med sosedi komunicirati, ker imamo skupne interese, odnosov pa istočasno ne smemo prepuščati strankarsko političnim iniciativam. Tega je v zgodovini slovenskih odnosov s sosedi ves čas preveč. Z vsemi sosedi. Na strankarsko politični ravni so se odvijali dramatični trenutki v bilateralnih odnosih s Hrvaško, Avstrijo in Italijo. Ker smo zapostavljali državni interes, smo naredili škodo slovenskim manjšinam, zlasti v Avstriji, pa tudi Italiji. Sosed je sosed, soseda si ne moreš izbrati, je vedno tukaj, kjer si ti," še meni.
Strankarski interesi pred državnimi
Odnose med državama otežuje tudi razklanost slovenske pozicije in opozicije pri vprašanju, kako tesne odnose imeti s Hrvaško in njenim vodstvom, ki sodi pod okrilje EPP. Še dodatno oteževalno okoliščino v bilateralnih odnosih pa je nedavno razkril direktor Sove Rajko Kozmelj, ko je povedal, da so v primeru arbitražne afere in kasneje nekateri subjekti v Sloveniji za plačilo in po naročilu iz Hrvaške delovali proti interesom Slovenije.
Tudi v precej hladnih in formalnih odnosih med Slovenijo in Madžarsko igra Janša svojo igro z madžarskim predsednikom vlade Orbanom. Prijatelji madžarskega premierja so namreč lastniško in kapitalsko vpeti v Novo24TV in založbo Nova Obzorja (Demokracija in Škandal24), medije, ki sodijo v medijsko orbito stranke SDS.
S severno sosedo Avstrijo ima Slovenija največ težav glede nenehnega podaljševanja nadzora na notranjih schengenskih mejah. Gre predvsem za populističen ukrep avstrijskih vlad, ki naj bi domače skrajno desne politične sile in javnost vsaj malo pomirile pred morebitnim novim begunskim in migrantskim valom. A varnostni strokovnjaki so jasni, da ob takšnem scenariju Avstrija v resnici nima kapacitet, da bi zaprla svojo mejo, Slovenijo pa naredila za migrantski žep.
Ton v bilateralnih odnosih z Italijo pa prav tako narekujejo konstantno ponavljajoči se iredentistični pozivi vidnih italijanskih politikov skrajno desne populistične provenience. "Živi naj Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija," je v začetku leta v Bazovici izrekel zdaj že bivši predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani (EPP).
