
Vlada Roberta Goloba zatrjuje, da se na podlagi izkušenj kriznega upravljanja države v letu 2022 lahko učinkovito loteva interventnih ukrepov za blaženje posledic vojne krize na Bližnjem vzhodu. Da smo na energetsko krizo bolje pripravljeni in da se bomo lahko pravočasno odzvali na težke izzive.
Glede na zagate z agregati ob nedavnem snegolomu, ko so ugasnile luči, presahnila vodna črpališča in je bilo ponekod prekinjeno daljinsko ogrevanje, se ne moremo strinjati z ministrom Bojanom Kumrom, da je tudi za kritično infrastrukturo bolje poskrbljeno, zlasti če bo prišlo do pomanjkanja nafte in dizelskega goriva. Tudi seznam strateško pomembnega blaga in storitev bi vsaka resna država morala že imeti. Zato je hitrost ukrepanja ključna, čeprav je težko verjeti napovedi, da bodo že prihodnjo sredo na mizi predlogi zakonskih podlag, ki bi omogočali čimprejšnje uveljavljanje ukrepov. Tudi za to še ni konkretnih rešitev, ampak le izhodišča, o katerih se morajo poenotiti. Tudi s predstavniki strank, ki jih Golob skuša zvabiti v koalicijo, s katero bi lahko vladal še en mandat. Za zdaj sicer ima njihovo načelno obljubo, da potrebnim kriznim ukrepom ne bodo nasprotovali ...
Največ smo včeraj slišali o izhodiščih na področju energetike in kmetijstva ter prehranske varnosti, med katerimi izstopa napoved znižanja davka na dodano vrednost za osnovna živila. Omenjalo se je znižanje na pet odstotkov, kot ga že imajo primerljive evropske države. A te so nekaj ukrepov že sprejele, sosednja Hrvaška že več kot leto dni zamejuje cene osnovnih živil. V Nemčiji razmišljajo o vračanju dela dajatev, ki jih država obračunava pri pogonskih gorivih, neposredno na bančne račune državljanov. V Avstriji pa so od danes od 12. ure do jutri do 12. ure "akcijsko" znižali cene goriv za deset centov.
Učinkovito ukrepanje je nujno
Tudi omenjeni ukrep srednjeročnih nakupnih pogodb za obdobje treh do petih let, s čimer naj bi se obvarovali pred dnevnimi nihanji cen energentov, je lahko dvorezen meč. Golobova vlada ob energetski krizi leta 2022, ko je pozivala, naj podjetja zaklenejo cene električne energije z dolgoročnimi nakupi, ni imela najboljšega tajminga, in podjetja so plačevala več, kot bi po tržnih cenah. Ne bi radi bili pikolovski, ampak pri nižanju standardov za skladiščenje naftnih derivatov in plina za lažjo distribucijo ne bi bilo dobro sprejemati kompromisov. A v krizi so razumna odstopanja najbrž potrebna.
Pomembno in treba je tudi prisluhniti apelom gospodarstva, ki ga pesti še surovinski cenovni stampedo, k čim hitrejši aktivaciji subvencioniranja cene elektrike za energetsko intenzivna podjetja in presojo sheme oprostitve določenih prispevkov na energente v primeru plina in elektrike pri Evropski komisiji.
Napovedi niso optimistične, saj ameriško-izraelski vojni jastrebi in naftni dobičkarji na Bližnjem vzhodu ne popuščajo. Temu primerni so povračilni odzivi Irana, ki destabilizirajo regijo in zvišujejo ceno nafte. Ob čemer se Evropski uniji kot bumerang vračajo politično všečno osamosvajanje od ruskih energentov in odklapljanja od Putinovih plinovodov in naftovodov. Spričo kriznih razmer je zastal tudi zeleni prehod, namesto da bi postopoma nadomeščali odvisnost od fosilnih goriv, se vrtimo v začaranem krogu. Zato je ukrepanje nujno.





