Jasno z Andrejem: (Pre)naseljenost našega planeta?

Vse več nas je na Zemlji. Jo bomo preplavili? Nekateri trdijo, da nas je že sedaj preveč, drugi pa, da je na našem planetu še veliko, veliko prostora in da ni niti govora, da bi nas bilo preveč (pri tem je verjetno vseeno, ali je Zemlja okrogla ali ploščata, a o tem ne bi, mi je pod častjo). Na Zemlji so res še ogromna območja, ki niso poseljena, ali pa je človek tam redek obiskovalec. Kar pomislite, vsa Antarktika, pa Grenlandija, puščave, Sibirija, Tibet in visoke gorske verige … Oceanov ne morem šteti zraven, ker smo bitja trdnega kopnega. A na (pre?)naseljenost našega planeta je treba gledati z več zornih kotov. Predvsem tu nismo edini prebivalci. Zemljo si delimo z mnogimi drugimi živimi bitji, za katera pa se le redko vprašamo, ali imajo še dovolj življenjskega prostora. Precej smo zaverovani vase. Kar počnemo, počnemo s stališča, kaj je dobro za nas. Seveda smo se že davno ujeli v skrito past, da so nekatere od naših aktivnosti dobre za nas le navidezno, na dolgi rok pa nam škodijo. Mogoče se na začetku tega res še ni videlo, a je, vsaj do danes, to postalo že očitno. A stopiti z drvečega vlaka je težko. Vse, kar počnemo, je postalo že tako globok del našega življenja, da se sedaj temu ne moremo kar odreči, ker bi se naš svet dobesedno sesul. Za svoje potrebe smo zdesetkali tropski pragozd, še vedno vsakodnevno padajo stara drevesa, in ko enkrat uničimo take sestoje, se zaradi podnebnih in talnih razmer ne morejo več zarasti po naravni poti – pa saj jim tega niti ne dopustimo! S tem smo ne le uničili življenjsko okolje mnogih "neljudi", ampak tudi predstavnikom svoje rase, ki pa se ne vključujejo v naš način življenja in nam očitno ne pomenijo kaj dosti več kot, ne vem, jaguarji, opice, papige in mnoštvo ostalih, tudi precej manj vidnih predstavnikov živalskega in rastlinskega carstva.

Gozdove in travnike smo za pridelavo naše hrane spremenili v monokulturne puščave, ki na dolgi rok izgubljajo rodovitnost, omogočajo raznim boleznim in škodljivcem, da se prekomerno razmnožijo, in smo jih primorani uničevati s kemijo, če hočemo pridelati hrano za vse (no, seveda ne za vse, ampak za bogatejši del Zemljanov). Res je, če ne bi vzpostavili tako učinkovite proizvodnje hrane in učinkovitega prevoza, se ljudje ne bi mogli tako razmnožiti. Torej nas je najbrž za okolju vzdržni način prehranjevanja preveč ali pa nas vsaj ne bi smelo biti več. Da ne govorimo o uničenem okolju zaradi naše brezmejne (in vse večje) lakote po energiji in raznih materialnih dobrinah, ki pa so spet na voljo res le manjšemu delu prebivalstva našega planeta. Vse lepe želje po tem, da bi tudi revni zaživeli približno tako dobro, kot živimo mi tukaj, se ob tem sesujejo v prah. In če nas bo še več … Marsikatera vrsta živali se samoomejuje glede na količino hrane, ki ji je na voljo. Seveda ne zavestno, da mi ne bo kdo očital zavajanja.