Ljudje smo taki, da nas preteča novica strese, prestraši, ko pa se ta iz dneva v dan ponavlja, se vse manj odzivamo nanjo. Na srečo, bi lahko rekli, saj je to naš obrambni mehanizem, kajti dolgo živeti v nekakšnem stresu zaradi raznih groženj nam pušča posledice na duševnem zdravju. Pozabljamo na Gazo, pozabljamo na vojno v Ukrajini, pa na kakšen poraz naših športnikov, za katere goreče navijamo, in smo potem nekaj časa morda kar malo prizadeti, žalostni. Pozabljamo na ekološke nesreče, katerih posledice pa ne izginejo hitro, če sploh. Pa tudi, ali prenehate dihati, ko vam pozimi sporočamo, da je zrak slab in naj se manj gibljemo zunaj? Sploh to, zadnje, je zelo neoprijemljivo, saj posledic ne čutimo takoj, bolj nas moti kakšen močan neprijeten vonj, čeprav je lahko povsem neškodljiv.
Smrad po gnojnici nam vzbuja nelagodje, visoka koncentracija delcev PM10 pa ne, razen razumsko morda. In tako je tudi s podnebnimi spremembami. Koliko časa se že govori o njih?! V začetku so bile posledice videti grozeče, potem se pa človek kar nekako navadi … A postaja vse huje. Tu, pri nas, morda še ni tako hudo – ja, pogostejši so vročinski valovi, ki jih blažimo z razmetavanjem energije za hlajenje s klimatskimi napravami. Sadjarji pogosteje obupujejo, ker jim že skoraj redne pozebe ali deževno vreme v času cvetenja "oberejo" pridelek, preden ga prodajo. Ampak koliko pa je sadjarjev v Sloveniji? Tudi če sto ljudi živi od tega, kaj pa je sto pri dveh milijonih? Stiske stotih se izgubijo v množici. No, pa nekaj se jim vendarle da pomagati, da ni tako hudo. Ko pa suše preženejo ljudi iz njihovih domov, ker tam enostavno ne morejo več preživeti, in ko so zaradi tega tudi vojne, pljusnejo na meje našega mirnega in dokaj udobnega življenja begunci, ki kalijo naš mir in nam morda, vsaj pri nekaterih – ne delam si utvare, da pri večini, vzbujajo vsaj kanček slabe vesti, to nas pa morda občasno spet zbode, da vendarle ni vse tako, kot bi moralo biti.
Saj ko po nekaj letih suše pride kolikor toliko normalno leto, si rečemo – no, pa je spet vse v redu! Toda ni, ker bo več suhih kot normalnih let
Obrazi podnebnih sprememb so raznoliki in čedalje več jih je in jih bo. Neposredni in posredni. Saj ko po nekaj letih suše pride kolikor toliko normalno leto, si rečemo – no, pa je spet vse v redu! Toda ni, ker bo več suhih kot normalnih let. In eno leto ne popravi vseh stisk ljudi za nazaj. Ampak to je daleč od nas, kot so vojne in še kaj drugega. Govorjenje o podnebnih spremembah sicer ne poneha, a ga vse manj slišimo, ponikne v množici vsakodnevnih opravkov, nalog, stresov, pa tudi lepih trenutkov, na srečo. Težava je torej, kako komunicirati o podnebnih spremembah, da bi se tega zavedali ves čas in da nam ne bi pošla volja za to, da kaj naredimo v tej smeri.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
