Dimitrij Rupel danes praznuje 80. rojstni dan – jubilej, ki ponuja priložnost za razmislek o njegovi vlogi v slovenski politiki, diplomaciji in širšem družbenem prostoru. Kot sociolog, publicist, politik in diplomat je bil več desetletij med najvidnejšimi akterji oblikovanja slovenske državnosti ter njenega mednarodnega položaja. V Ruplovi politični karieri ne manjka odmevnih vlog in dosežkov, a tudi protislovij in kontroverz. Nekdanji Drnovškov zunanji minister je proti koncu kariere postal goreč Janšev pristaš.
Rodil se je 7. aprila 1946 v Ljubljani, kjer je leta 1970 diplomiral iz primerjalne književnosti in sociologije na Filozofski fakulteti, leta 1976 pa je doktoriral iz sociologije na Univerzi Brandies v Walthamu (Massachusetts). Že v 70. in 80. letih je bil dejaven v intelektualnih krogih, ki so postopoma odpirali prostor za demokratizacijo slovenske družbe. Sodeloval je pri oblikovanju alternativnih političnih idej in bil med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze, ene prvih opozicijskih strank v času razpadanja jugoslovanskega sistema. V stranki je kasneje prišlo do razkola.
Po osamosvojitvi Slovenije je Rupel prevzel eno ključnih funkcij – postal je prvi zunanji minister samostojne države. Ta položaj je kasneje zasedel še večkrat, s čimer je postal eden najdlje delujočih slovenskih zunanjih ministrov. V tem času je pomembno prispeval k mednarodnemu priznanju Slovenije in njenemu vključevanju v ključne mednarodne organizacije, kot sta Evropska unija in Nato. Njegova politična pot ni bila omejena le na diplomacijo oziroma zunanjo politiko. Leta 1992 je bil izvoljen v prvi državni zbor Republike Slovenije in bil v tem mandatu član naslednjih delovnih teles. Dr. Dimitrij Rupel je decembra 1994 postal prvi ljubljanski župan izvoljen na neposrednih volitvah, županovanje slovenski prestolnici je predčasno prekinil, ker je postal veleposlanik Slovenije v Združenih državah Amerike. V vseh teh vlogah je sodeloval pri oblikovanju zunanjepolitične identitete države in krepitvi njenega položaja v mednarodni skupnosti. Ob političnem delu je Rupel ves čas ostajal aktiven tudi kot intelektualec. Objavil je številne knjige in razprave, v katerih se je ukvarjal z vprašanji demokracije, nacionalne identitete in vloge malih držav v globalnem svetu.
Njegova kariera ni bila brez kritik in različnih ocen, kar je značilno za politične osebnosti z dolgo in izpostavljeno potjo. Kljub temu ostaja dejstvo, da je bil Rupel eden ključnih soustvarjalcev slovenske zunanje politike v najpomembnejšem obdobju njenega nastajanja in razvoja. To so mu priznavali tudi kritiki. Dimitrij Rupel je bil v devetdesetih in kasneje ob prelomu stoletij eden od prepoznavnejših obrazov LDS Janeza Drnovška. Tik pred volitvami 2004, ko se je že dalo slutiti politični obrat, ga je Anton Rop odstavil s položaja šefa slovenske diplomacije, saj se je Rupel pred tem pridružil Zboru za republiko, ki je bil civilnodružbeni paravan za vzpostavitev desnosredinske oblasti. "Komu zvoni?" se je tedaj spraševal Rupel in odgovori: "LDS zvoni." Nekdanji levoliberalni politični soborci so mu očitali politično konvertitstvo oziroma oportunizem. V Janševi prvi vladi je bil spet zunanji minister, tudi v času slovenskega predsedovanja svetu EU in OVSE, kasneje pa dejaven tudi v stranki, na veliko sceno se je vrnil še, ko ga je tretja vlada pod taktirko SDS leta 2021 imenovala za direktorja Javne agencije za knjigo. Leta 2024 je predstavil knjigo Voditelji Slovenije, v kateri piše o vlogah Jožeta Pučnika, Milana Kučana, Janeza Drnovška in Janeza Janše. Na predstavitev sta prišla tako Janša kot Kučan.
Ob njegovem jubileju se tako ne odpira le osebna zgodba posameznika, temveč tudi širši pogled na obdobje, v katerem je Slovenija iz nekdanje republike znotraj Jugoslavije postala samostojna država ter enakovredna članica mednarodne skupnosti. V tem procesu je imel Dimitrij Rupel vidno in trajno vlogo. Tudi kakšno kontroverzno.
