Cene plina: Kriza brez vonja in barve bo najprej vidna v denarnicah, v Mariboru že z oktobrom

Zemeljski plin je brez vonja, barve ali okusa, zaradi česar mu iz varnostnih razlogov dodajajo snov, zaradi katere ga lahko zavohamo ob uhajanju. A slovenski državljani ga bodo še prej občutili tam, kjer jih to najbolj boli - v denarnici. Zvišanje zneska na položnicah za ogrevanje pa bo direktna manifestacija današnje globalne povezanosti svetovnega gospodarstva. Strateška poteza vlade v Moskvi ali Pekingu se tako lahko pozna tudi na položnici v Mariboru, Ljubljani ali Murski Soboti.

Zemeljski plin je v Sloveniji pomemben vir ogrevanja. V ta namen ga po podatkih Gospodarskega interesnega združenja za distribucijo zemeljskega plina uporablja 136 tisoč odjemalcev, do katerih ga distribuirajo po plinovodnem omrežju v 84 slovenskih občinah.

Cene zemeljskega plina na svetovnem trgu so se letos drastično zvišale. Razlogov za to je več: od naglega vnovičnega povečanja potreb zaradi oživitve gospodarstva po pandemiji koronavirusa do izpraznjenih skladišč zaradi dolge prejšnje kurilne sezone. Pa tudi zaradi zmanjšane dobave zemeljskega plina iz Rusije v Evropo, kar nekateri poznavalci vidijo kot pritisk za pospešek projekta Severni tok 2, s katerim bodo Rusi pod Baltskim morjem dobavljali plin direktno v Nemčijo. Ta poteza jezi predvsem Združene države Amerike, kjer menijo, da ima lahko obvod Ukrajine pri distribuciji plina v Zahodno Evropo daljnosežne geopolitične posledice.

V Plinarni Maribor, ki z zemeljskim plinom oskrbuje 13.600 gospodinjstev, pojasnjujejo, da se je cena zemeljskega plina na evropskem referenčnem trgu na Nizozemskem od januarja letos do danes zvišala za 447 odstotkov. Pri tem poudarjajo, da so z ustrezno strategijo nabavno ceno portfelja obdržali na nižji ravni: “Kar pomeni, da se rekordni skok nabavnih cen ne bo v celoti prenesel na maloprodajni splošni cenik zemeljskega plina.” Kljub temu se bo to zgodilo v znatni meri. Z oktobrom se je namreč cena zemeljskega plina za gospodinjstva in male poslovne odjemalce Plinarne Maribor zvišala za enajst odstotkov. "Ob tem je pomembno izpostaviti, da v strukturi maloprodajne cene zemeljskega plina dajatve predstavljajo kar 60 odstotkov skupnega zneska," še pravijo v družbi, kjer pričakujejo, da se bo trend višanja cen nadaljeval tudi v naslednjem letu.

Smo na pragu hude energetske krize?

Pri tem obstajajo različne ocene o tem, kako dolga bo energetska kriza, v kateri smo se znašli. Profesorica za ekonomiko energetike na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Nevenka Hrovatin pravi, da trenutno glede omenjenih težav med strokovnjaki prevladuje velika negotovost in da je težko predvideti, kaj se bo zgodilo. Kljub temu, pravi, obstajajo tudi pričakovanja, da bi se lahko cene v letu 2023 spet nekoliko znižale. 

Koliko se bodo višje dobavne cene prelile v višje cene za končne odjemalce, je po besedah Hrovatinove zelo odvisno od tega, ali so dobavitelji pred povišanjem cen sklenili terminske pogodbe, s katerimi so se že dogovorili za nižje cene. Prav tako bo to na koncu odvisno tudi od tega, ali in kako bo država pomagala končnim odjemalcem. "V mnogih evropskih državah sprejemajo ukrepe zlasti za zaščito socialno šibkih prebivalcev, kar jim omogoča tudi energetska zakonodaja." To lahko države storijo na več načinov - s subvencioniranjem cen, omejitvijo najvišje cene ali pa s politikami socialnih pomoči.

Izjemen dvig povpraševanja

Denis Mancevič, direktor svetovalne družbe Herman & partnerji in dober poznavalec dogajanja na svetovnih energetskih trgih, meni, da se bodo težave, ki bodo sledile v naslednji tednih, najprej izrazile v podjetjih energetsko intenzivnih panog, kot sta metalurška in kovinskopredelovalna industrija, pa tudi v drugih večjih proizvodnih obratih, ki bodo čutili dvig cen in morda motnje pri dobavah energentov. "Po drastičnem padcu povpraševanja po energentih v času pandemije, pri tem ne gre samo za plin, temveč tudi za surovo nafto in premog, smo v zadnjih šestih mesecih zabeležili občutno gospodarsko rast in izjemno hiter dvig povpraševanja, ki ga trenutna ponudba ne dohaja." Do potrošnikov bodo po besedah Manceviča spremembe prišle postopno. Kot še pove, je še prezgodaj govoriti o tem, kako bi lahko vlada ravnala v teh primerih: "Nekaj instrumentov nedvomno ima, saj je cena zemeljskega plina pretežno sestavljena iz trošarin in drugih dajatev, ki gredo v proračun. Z nižanjem teh lahko vlada regulira končno ceno. A bo to odvisno od tega, kako velik in dolg bo ta šok." Sam ocenjuje, da bo kriza trajala še kar nekaj časa: "Najbrž smo blizu najhujše energetske krize v Evropi zadnjih nekaj desetletij. V njej se bo pokazalo, kako je globalni svet kljub pandemiji in govorjenju o tem, da se bo globalizacija ustavila, med seboj prepleten.”

Kaj lahko naredi Slovenija?

"Geopolitične razmere zelo vplivajo na energetiko in tudi na energetske cene," pravi Hrovatinova in ob tem navede že omenjeni primer Severnega toka. Tudi Mancevič za ponazoritev situacije navaja primer s konca preteklega leta: "Takrat so Kitajci uvedli embargo na uvoz avstralskega premoga, ki je v tistem trenutku predstavljal 25 odstotkov uvoza premoga na Kitajskem. Naenkrat torej kitajsko gospodarstvo išče nove zmogljivosti, ki jih težko najde, med drugim tudi v Rusiji. V primeru, da ni premoga, pa prehaja na druge energente. Ena od alternativ je plin. Tako je Kitajska zaradi svojih geopolitičnih odločitev povečala povpraševanje po zemeljskem plinu in cene so začele rasti, in to tako cene plina, ki se prenaša po plinovodih, kot tudi utekočinjenega zemeljskega plina. Prav tako že v zadnjem desetletju beležimo, da so v Aziji cene zemeljskega plina bistveno višje, zato dobavitelji utekočinjeni zemeljski plin raje dobavljajo tja kot pa na evropski trg."

Vprašanje je, kaj razen pomoči odjemalcem v primeru izrazitega skoka cen lahko država, kakršna je Slovenija, naredi, da ne bi bila tako odvisna od dogajanj na svetovnem trgu. "Slovenija v tem trenutku ni pomemben igralec na evropskem energetskem trgu. Tako bo tudi v naslednjem desetletju, saj gre za majhen trg, prav tako ni pomembna tranzitna država, za razliko od Avstrije, ki ima plinsko vozlišče v Baumgartnu." Pred leti se je v tem kontekstu govorilo o projektu Južni tok, pri katerem bi predlagani plinovod potekal iz Rusije pod Črnim morjem do Bolgarije in naprej preko Srbije, Madžarske in Slovenije do Avstrije, a ni bil uresničen. Kot še dodaja Mancevič, bi bila lahko Slovenija danes v drugačni vlogi, če bi imela omenjene tranzitne kapacitete. “V tem trenutku nimamo nobene pogajalske moči, da bi si kar koli dodatno izpogajali.”