(TEST) Mercedes-benz EQV 300: Preprosta, a všečna zunanjost ter diskretno izrazen prednji del

Zunanjost je poznana že sedem let, saj so to generacijo razreda V predstavili že leta 2014, a danes se videz avtomobilov ne stara več tako hitro kot nekoč, za dostavnike pa to še posebej velja. Razred V je osebni dostavnik, zelo podobna mu je tudi gospodarska različica Vito, tole pa je električno gnani V, ki po Daimlerjevi klasifikaciji sodi v družino EQ. Torej EQV.

Z izjemo kake malenkosti, kot so dekorativni elementi in podobno, je notranjost EQV enaka kot pri klasičnem razredu V. To pomeni oblikovno razgiban, a hkrati prestižen kokpit tako glede zasnove in izdelave kot same tehnike. Usnje se zdi na otip iz boljšega kakovostnega razreda, večina plastike prav tako, vključno z osrednjim delom armaturne plošče po celi širini in s spodnjim delom vratnih oblog. Diskretno, a opazno razgibanost poživljajo barve v merilnikih in pod zaslonom infozabavnega sistema.

Tehnično notranjost zaostaja za generacijo glede na benze iz njihovega osebnega programa, kar je vsaj z ergonomskega stališča tudi prednost: merilniki so - odlično čitljivi - analogni, gumbi na volanskem obroču niso svetleči in so bolj otipljivi, pa tudi konzola s sledljivo ploščico dosti manj odvrača pozornost s ceste kot zgolj tipkanje po osrednjem zaslonu.

Ko gre za opremo, je spredaj vse, pogrešamo le ogrevanje volanskega obroča. Drugo je tipično za Daimler, a velja spomniti: prestavna ročica je tam, kjer ima večina ročico za brisalnike, brisalnike pa upravlja desna obvolanska ročica. Na ročico menjalnika se (pre)hitro navadiš (odvadiš pa malo težje), a vseeno opisana rešitev ni tako učinkovita, kot je pri običajni rešitvi, kakršno so povzeli skoraj vsi proizvajalci.

Prostora je v vse smeri veliko, saj to nakazujejo že zunanje mere. Tudi notranje dolžine je za prestižni sedemsedežnik dovolj. Zadaj se nobena šipa ne odpre in nobena nima vgrajenega senčnika, so pa sedeži druge in tretje vrste mersko razkošni in zadaj je še vedno kubični meter prostora za prtljago.

Vožnja? Dosti lahkotnejša, kot bi si za preko petmetrski dostavnik predstavljali, le parkiranje v standardne bokse terja nekaj vaje. Vožnja je v osnovi udobna, le podvozje se včasih razburi preko grbin za zmanjšanje hitrosti. Električni pogon ni več presenečenje: hladna, skoraj popolna ubogljivost, čudovita poskočnost do 60 in zmerna do 80 kilometrov na uro, spodobna mestna poraba in požrešnost pri avtocestnih hitrostih - tam je na naših avtocestah poraba pri vožnji na meji omejitve in z zmerno nežno desno nogo 40 kilovatnih ur na 100 kilometrov.

Visoka šola? Aha; pustimo magisterij za naslednjo generacijo, manevrskega prostora je še dovolj.