Večer v živo: "Vsakdo lahko zdravi z besedami"

Prikazal bo pomembne koncepte, od lenarjenja do čuječnosti, sprostitvenih tehnik itd. Spoznali bomo tudi, kako si lahko oblikujemo svoj paket psihološke prve pomoči.

Ste avtor knjižnih uspešnic, med katerimi je tudi Znanost mirnega življenja. Trenutno ustvarjate kakšno novo knjigo?

"Več njih! Že od otroštva me stalno razganja od domišljije in idej. Trenutno imam v računalniku osem odprtih datotek oziroma projektov, od tega so trije bolj resni. Da pa odgovorim še nekoliko bolj usmerjeno: ja, jeseni bo izšla moja nova knjiga, ki pa tudi ne bo samo moja, knjiga bo namreč skupni projekt z očetom, Matjažem Zupančičem. Oba sva pisatelja, oba ljubitelja žanra in zgodb, zato sva se povezala v ambicioznem skupnem projektu. Knjiga, ki sva jo poimenovala Temu kraju se reče drugače, bo zbirka šestih žanrskih novel, od katerih bo vsak prispeval tri. V prvi vrsti gre za trilerje in grozljivke, zagotovo torej bistveno drugačna vsebina, kot so je bralci od mene vajeni doslej. Upam, da zato še toliko bolj razburljiva!"

Zelo zanimivo. In sliši se tudi razburljivo. Se veselim branja! Kaj sicer pomeni ustvarjanje za vas, kako vas morda uravnoveša v vašem zahtevnem poklicu zdravnika?

"Če lahko citiram misel, ki sem jo sicer uporabil tudi v knjigi Znanost mirnega življenja: znanost za preživetje, umetnost za življenje. Hodim v klinični center, rešujem zdravje in življenje ljudi in pridno odplačujem kredit za hišo; obenem pa zares zaživim pred računalniškim zaslonom, z novo zgodbo v glavi. Ali pred nabito polno dvorano, ki posluša moj nastop. Pa zvečer, ko uspavam hčerko in si izmišljujem vedno nove pravljice. Ustvarjanje mi je odklop, terapija, hobi, veselje, razbremenitev, izziv. Upam, da bo nekoč moja glavna služba – torej, da bom lahko pisal in od tega živel. Je pa res, da so trenutno praktično vse oblike mojega ustvarjanja tako ali drugače povezane z mojo službo v kliničnem centru. Medicina je pomemben vir mojega navdiha."

Do zdravnikov ljudje gojimo visoka pričakovanja. Kaj tovrstna pričakovanja pomenijo za vas, vaše počutje? Kako prenašate breme svojega poklica?

"Hvaležen sem načelom, ki sta jih vame vtisnili Medicinska fakulteta in praksa opravljanja specializacije infektologije. Ta vzgoja, da je treba vsako besedo premisliti in za vsakim stavkom, ki ga izrečeš ali napišeš, tudi stati in to zagovarjati. V medicini ne gre za mnenje, gre za najboljšo prakso, ki jo lahko opravljaš, na podlagi dejanskih dokazov raziskav. Sledi se načelom znanosti, ne pa fluktuaciji trenutnih histerij. Zdi se mi, da ljudje nasploh danes premalo razumejo pravila odgovornosti in integritete. Celo najvišji funkcionarji v državi, ministri in poslanci, bleknejo v kamero 'pač nekaj', 'saj nima zveze, ane, saj je politika resničnostni šov' ... Potem se nekaj opravičujejo ali pa tudi ne. Svet bi bil lepši, če bi več ljudi od sebe zahtevalo nekoliko višje standarde pri svojem delu, obnašanju, komunikaciji. In prav je, da imajo ljudje do zdravnikov visoka pričakovanja, ob tem je nujno tudi, da imamo takšna (ali še višja!) tudi zdravniki sami do sebe. Ni vseeno, kako se obnašaš do pacienta, kako se pogovarjaš, katero terapijo predpišeš, kako razložiš izvid. Stavek, ki ga v ambulanti izrečeš nepremišljeno in na hitro, bo lahko človeka zaznamoval tako globoko, da še dva tedna ne bo mirno spal. Ni pomembno, ali si utrujen, zgaran, zapufan, na pol bolan. V beli halji moraš stremeti k nezmotljivosti, pa čeprav je to seveda fiktiven koncept. Dodana vrednost tega, da si pri delu v zdravstvu tako strog do sebe, je, da se ta disciplina prenese v vsakdanje življenje. Tudi pri pisanju, nastopanju in objavah na Instagramu čutim veliko težo odgovornosti, premislim pri vsakem stavku, ne obsojam, ne izmišljujem si stvari, ne 'kidam gnoja' nad druge. Ne bi se označil za perfekcionista, ker se dobro zavedam, da delam tudi napake (in to dejstvo sprejemam). Zagotovo pa imam do sebe in do življenja izjemno visoke zahteve."

Ko sva že pri perfekcionizmu - zakaj je pomembno, da sprejmemo svojo nepopolnost? Kakšno škodo nam lahko dela perfekcionizem?

"Naj najprej povem, da se mi zdi dobro, da imamo ambiciozne cilje in visoke standarde. Tudi jaz vsak dan stremim k temu, da bi bil čim bolj podoben tisti ideji sebe, ki me navdihuje. Zato se recimo zvečer po celem dnevu zvlečem v fitnes, namesto da bi obležal pred televizorjem. Ampak všeč mi je tudi rek Kdor dela, greši. Ravno v medicini sem namreč nujno moral sprejeti dejstvo, da nisi popoln. Moral sem se sprijazniti s tem, da bodo nekatere moje odločitve tudi napačne in bom morda komu poslabšal zdravje in mu nenamerno škodil. Kar ne pomeni, da sem zloben ali nesposoben, ampak da sem človek. Če v življenju ne pričakuješ padcev, te bodo takrat, ko neizogibno pridejo, dosti bolj dotolkli. Prav je, da sprejmeš dejstvo, da so porazi del človeške izkušnje. In da ni važno, kolikokrat padeš, ampak kako učinkovito se pobereš."

Kaj nam, po vašem mnenju, najpogosteje krade notranji mir? In kako si ga povrnemo?

"Pametni telefoni. Torej zadeva, ki je v osnovi narejena, da nam pri življenju in delu pomaga! In to zna početi res fantastično! Olajša nam lahko službeno življenje, ustvarjanje, povezovanje z bližnjimi, iskanje zabave in sprostitve. Super! Problem pa je, da smo se pri uporabi pametnih telefonov 'zaciklali' v krog hiperstimulacije. Moderne aplikacije – z družbenimi omrežji na čelu – ponujajo hitre vsebine brez prave globine, ki bliskajo, piskajo in na vse možne načine prikličejo našo pozornost. Človeška pozornost pa je omejena; če jo dve uri razdajaš z drsanjem po zaslonu, boš potem težko odložil telefon in šel zbrano delat, ustvarjat, celo počivat. Veliko govorimo o omejevanju zaslonov otrokom, jaz pa mislim, da bi moral čisto vsak uporabnik pametnega telefona zase razmisliti, katera so osnovna pravila. Kdaj lahko pogledam v ekran in zakaj? Kako dolgo naj zrem? Kaj mi bo to spremenilo? Jaz sem si recimo utišal vse opomnike in alarme. Telefon mi torej ne brni, razen kadar me kdo pokliče, zato mi telefon ne sporoča, kdaj naj ga pogledam, ampak se jaz zavestno odločim, kdaj bo čas za to. Takšne poteze niso samo novodobni triki za krajšanje časa pred zaslonom. So preživetvena tehnika in edini način, da se izognemo digitalni demenci."

Pomembni premisleki. Hvala zanje. Še več jih bomo slišali na Večeru v živo. Kako pa vi osebno skrbite za ohranjanje miru in notranjega ravnovesja?

"Nekaj sem že omenil, torej skrbno titriranje časa pred zasloni. Želim ostati lastnik svojega pametnega telefona, ne obratno. Raje berem, kot gledam televizijo. Potem je tu čas z družino, ki mora biti seveda čuječ – koliko staršev vidim na otroških igriščih, ali pa z vozički, ob najlepšem sončnem dnevu, spet zatopljenih v telefone! Pustite se povabiti v interakcijo s svojimi otroki, nečaki, vnučki. So vir energije, sreče in zelo globoke, neokrnjene modrosti. Seveda pomaga tudi, da poznaš tehnike meditacije, dihalne vaje. In da ostaneš v gibanju. Šport je zakon. Človeško telo je narejeno za gibanje in gibanje pomeni življenje."

Lepo ste me napeljali na temo telesa in duha. Smo ljudje več kot le fizično telo?

"Kdor slučajno dvomi o tem, naj si kupi kakšno pesniško zbirko. Morda kar Pesmi štirih ali pa kaj od Szymborske."

Za vas rečejo, da "ste infektolog, ki zdravi tudi z besedami". Zakaj in kdaj so besede zdravilne? Kdaj ste to spoznali?

"Upam, da se to navezuje na kvaliteto mojih zapisov, ne na razlage v urgentnih ambulantah! Sem navdušen in počaščen, da so vse tri moje knjige med Slovenci tako priljubljene, skupno je bilo prodanih že skoraj petinštirideset tisoč izvodov. Občutek, da tvoje ustvarjanje poišče dom pri nekom drugem, ga razsvetli, razveseli, pretrese, je nekaj najlepšega! Sploh za drugo knjigo, Znanost mirnega življenja, sem prejel ogromno komentarjev v smislu zahval, kar mi je zelo lepo, saj je bil namen te knjige prav pomagati tistim, ki imajo kake duševne stiske, ki so morda še dovolj blage, da jim lahko pomaga poljudno-znanstvena knjiga namesto psihiater. Bi pa rad poudaril nekaj drugega, namreč to, da lahko vsak od nas zdravi z besedami. Danes se tega premalo zavedamo. Ni težko biti empatičen, prijazen, spodbuden. Samo odločiti se moramo, povedati moramo tisti stavek ali dva, pohvaliti, ponuditi pomoč, deliti toplino … nato pa opazovati, kako se razsvetli obraz človeka, ki stoji pred nami."

Vas je česa strah? In kako se soočate s svojimi strahovi?

"Seveda, hobotnic! Od nekdaj. Oprostite, malo duhovičim (čeprav je res). Ko človek postane starš, se odgovor na to vprašanje zagotovo spremeni. Z otrokom se na svet rodi še kup strahov, ki prej niso obstajali. Skrbi me, kakšno mesto v tem (tudi zelo krutem!) svetu bo poiskala moja krasna hčerka, ki jo razganja od nežnosti, iskrivosti in empatije. Skrbi me, da bi kdo mojim otrokom želel kaj hudega ali pa da bi zboleli. Nisem še preveč star, pa vendar lahko rečem, da z leti človek resnično spozna, da je zdravje vse. Seveda imam tudi bolj pragmatične skrbi – finance, krediti, kapljanje iz pipe v kopalnici – ampak vse se skrije pred tistimi bolj življenjskimi. Nekje sem prebral, da imajo ljudje, ki so v življenju bolj v stresu, ponavadi dejansko bolj polno življenje. To je logično: če imaš stvari, za katere ti ni vseeno (družina, služba, prijatelji), te bo za njih tudi skrbelo. Stres je lahko pozitivna stvar, če vodi v dobre odločitve in premišljeno življenje."

Kaj menite o sodelovanju uradne medicine z alternativnimi pristopi?

"Alternativna medicina ni del medicine, ker ne obstaja dovolj dokazov, da bi jo lahko zdravniki prakticirali. Njeni učinki niso predvidljivi in ponovljivi, načinov delovanja ne znamo razlagati s pomočjo znanstvenih dogem in načel, zato je za zdravnika, ki je temu principu delovanja zavezan, nedopustna. To mora zdravnik razumeti, obenem pa mora biti dovolj skromen, da vendarle prizna, da o svetu ne vemo vsega. Ali lahko obstajajo neka sila, moč, postopek itd., ki jih znanost ne razume, pa so vendarle učinkoviti? In kaj naj naredim, če v mojo ambulanto pride bolnik z neozdravljivo boleznijo in mi pove, da mu lokalni bioenergetik pomaga pri premagovanju bolečin? Naj ga začnem prepričevati, da to vendarle ni mogoče in da ga mora boleti? Jaz absolutno sprejemam želje bolnikov – sploh tistih s hudimi boleznimi – po drugih pristopih, inovativnih načinih premagovanja svojih stisk. Če jim pomaga – super! Ampak sam tega seveda ne bom prakticiral, ker bi bilo za specialista z licenco Zdravniške zbornice sporno in neodgovorno. Zdravnik mora vedno delovati na podlagi znanstvenih dokazov. Ne gre drugače."

Kakšno vlogo ima naš energijski ustroj pri zdravljenju ali po domače – kako nam lahko (stabilna) psiha pomaga pri zdravljenju?

"Razvijati in obdržati 'stabilno psiho', kot ste jo poimenovali, pa ni nujno povezano z alternativno medicino. Gre za grajenje neke psihične odpornosti, za oblikovanje lastnega paketa za psihološko prvo pomoč. Gre za dresiranje svojega notranjega glasu, da nas bo spodbujal, ne sabotiral. Na tej točki lahko le upam, da me ne boste vprašali – kako. Ker odgovor ni enostaven, sploh pa nisem prepričan, da ga zares poznam. Skrb za psihično zdravje je proces, tako kot skrb za fizični fitnes, pri katerem moramo trenirati redno in vestno, da pride napredek. Tudi za možgane moramo skrbeti. Dobre knjige, tehnike sproščanja, izogibanje alkoholu in drogam, psihoterapija. In kakšen tak dogodek, kot ga organiziramo mi v marcu."

Res je. Hvala, ker boste svoje dragocene uvide delili z nami. David, kaj vas navdihuje in razpira krila?

"Preživljanje časa z družino. Smeh mojih otrok. Dobra knjiga. Dvigovanje težkih stvari. Sprehodi v naravi. Humor. Pisanje. In zavedanje, da s svojim delom prispevam malo svetlobe in empatije v ta čudni svet."

Čeprav sva skozi pogovor nanizala že veliko razlogov, zakaj naj naše bralke in bralci pridejo na Večer v živo, me zanima, ali bi izpostavila še katerega.

"Ker sem v živo mnogo višji kot na slikah in televiziji. To se splača videti, obljubim!"