Žiga Valetič je uredil dve knjigi Mančinih tekstov, ki veliko Slovenko predstavljajo kot pomembno intelektualko, ustvarjalko in nosilko močnih duhovnih sporočil.
Manca Košir vam je zaupala skrbništvo nad svojo intelektualno in duhovno dediščino. V upravljanje vam je pustila svoje še neobjavljene tekste. Zakaj vam je zaupala to vlogo? Kako jo je utemeljila?
"V resnici mislim, da nihče ne more dovolj dobro prenašati naprej duhovne zapuščine drugega človeka. Duhovni DNK, če želite, je edinstven za vsakega človeka posebej. Ko ljudje tolmačijo duhovno življenje nekoga, ki je prišel pred njimi in s svojim duhom vplival na ljudi, se vse to prav hitro izrodi. Pri Manci bi bili to za kogarkoli preveliki čevlji. Zapuščina, za katero me je draga Manca zadolžila, je bolj praktične narave, šlo je za vse gradivo, tekste, knjige, pa tudi fotografije, osebne predmete, pisma … Približno leto in pol je trajalo, da smo vse to spravili v primerne muzeje in knjižnice, ob tem pa sem sestavil tudi tri, pogojno štiri knjige. Zakaj je to naročila meni? Verjetno zato, ker ni želela preveč obremenjevati svojih hčera, bolj kot kdorkoli je namreč vedela, kaj in kdo vse je bila, koliko je pomenila različnim ljudem in kaj vse bo treba po njenem odhodu pospraviti v prave "predale". Z njo sem prepotoval Slovenijo med promocijo njenih knjig poezije, vedela je, da sem na različne načine vpet v slovensko knjižno krajino in da se vedno rad lotim kakšnih novih izzivov. No, ta izziv je bil res nekaj edinstvenega …"
Kakšen je bil vajin odnos?
"Spoznala sva se pred dobrimi dvajsetimi leti, ko sem prevedel knjigo Rumijeve poezije in me je kot gosta povabila na enega dogodkov v Klubu Cankarjevega doma. Od takrat sva čutila, da imava soroden odnos do mistične poezije, v kateri se umetnost in duhovnost spajata na tako edinstven način. To naju je povezovalo vsa leta, vse do točke, ko je želela, da bi v zbirki mojih knjig izšla tudi njena prva pesniška knjiga Iz trebuha in neba. Že takrat je govorila, da bi potrebovala neke vrste agenta za svoje literarno ustvarjanje, ampak v Sloveniji je to neobičajno, prostor tega niti ni vajen. Ko je čutila, da se njena tuzemska pot zaključuje, se je poslovila od različnih ljudi – nekaj prek telefonskih pogovorov ali prek SMS-sporočil – in takrat je poklicala tudi mene in mi vpričo prijateljice Zore izrazila, naj pripravim njen življenjepis in poskrbim za njeno literarno zapuščino. Bil je ganljiv trenutek in to poslanstvo sem očitno vzel dovolj resno, da smo potem marsikaj tudi izpeljali. Moram pa reči, da sva se razumela tudi v odnosu do politike, saj nama je bila obema najbližje zelena. Manca je sodelovala v štirih političnih projektih, od teh so bili trije izrazito zeleni."
Kdo je bila Manca skozi vaše oči?
"Bila je marsikdo in marsikaj. Ko sem se lotil sestavljanja (avto)biografije, sem mogoče vedel in razumel kakšnih trideset odstotkov vsega, kar je počela. Zato je bilo vse skupaj veliko odkrivanje različnih obrazov, poslanstev in obdobij. Bila je izjemna ženska, verjetno ena najbolj impresivnih v slovenski zgodovini, in čeprav se ni oklicala za feministko, je za javno popularizacijo ženskih vprašanj naredila več kot kdorkoli. Bila je tudi ena prvih v sodobni Sloveniji, ki so poudarjali nujnost negovanja človekovega notranjega, duhovnega sveta, je pa bila tudi pri tem dovolj kritična, da še zdaleč ni sprejemala vsega, kar se je na tem področju ponujalo, prodajalo in oglaševalo. V njeni kolumni o obisku angleške kraljice v Sloveniji pa sem razbral tudi to, da je slovenski prostor od nje na trenutke pričakoval, da bo igrala vlogo nekakšne 'slovenske kraljice', kar je na trenutke, z nagajivim nasmeškom, tudi odigrala. Ampak pod črto – zame je bila predvsem ambasadorka branja. To je smer, ki je po mojem osebnem mnenju njena daleč najbolj pomembna in največ vredna zapuščina za naš prostor."
Kakšno vrednost ima njena zapuščina, ki ste jo že uredili v dve obsežni knjigi? Čaka vas urejanje še ene. V čem prepoznavate njeno vrednost?
"Prva knjiga, Manj je mene, bolj sem Jaz, je avtobiografska, sestavljena iz odlomkov njenega štiridesetletnega pisanja za različne medije in knjige. Drugo, Metulji vedo za moč besede, sestavljajo izbrani eseji, kolumne, spremne besede in zapisi o knjigah. Tretja, Ljubezničarka, bo izšla jeseni, ta pa bo ilustrirana in bodo v njej odlomki in citati, ki sem jih zbral v pet sklopov: o potovanjih vase, o medčloveški bližini, o branju in knjigah, o svetu narave in ljudi, o staranju in umiranju. Mogoče bo nekoč sledila še zbirka poezije, saj sem našel še vsaj petdeset neobjavljenih pesmi. Že v tem trenutku lahko rečem, da je njena literarna zapuščina sklenjena, njena vrednost pa je tudi v pristni govorici, ki jo je Manca negovala v svojem pisanju. Ni se smatrala za pesnico, dokler Dušan Šarotar ni napisal, da je Pesnica z velikim P, in dokler ni dobila prvih resnih kritik poezije. V resnici pa je bila tudi velika pisateljica z izrazito avtentičnim glasom v žanrih, ki niso tako izrazito leposlovni, so pa vseeno zelo pomembni: intervju, kolumna, eseji, zlasti pa pisma! Njena najmočnejša literarna smer so bila prav pisma … epistole, ki so izšle v kar sedmih knjigah."
So vas kateri teksti in spoznanja o njej presenetili?
"Presenetilo me je več stvari. Po eni strani eseji iz sredine osemdesetih let, ki so imeli izrazito zelen politični naboj. Po drugi strani prve kolumne in pisma iz istega obdobja, kjer je začela odpirati vprašanja duhovnosti in medčloveških odnosov na način, kot v časopisju tega takrat nihče ni počel. Presenetile so me strokovne, novinarsko-pedagoške knjige, ki so bile spet svet zase in po znanstveni plati niso v ničemer zaostajale. Na koncu pa me je presenetil tudi način domačega, trigeneracijskega življenja v stanovanju na Viču v Ljubljani in vse, kar je iz tega izhajalo. Po svoje sva si tudi v tem podobna, saj tudi jaz s svojo družino živim v hiši, ki si jo delim s starši."
Zdi se, da skozi njene tekste šele spoznavamo pravo vrednost Mance in njenega prispevka na več področjih – duhovnem, strokovnem novinarskem, družbeno angažiranem, literarnem in še katerem. Se strinjate?
"Popolnoma. Dokler je oseba živa, njena prisotnost vzbuja naravno bližino, ko pa nekdo odide, je lažje pogledati širšo sliko. Sam sem imel priložnost to sliko videti dokaj hitro, skozi knjige pa zdaj to sliko lahko vidijo tudi drugi."
Kaj, kje, kdaj
Večer v živo z Žigo Valetičem bo v petek, 8. maja, ob 18. uri v Narodnem domu. Vstopnice vas čakajo na Eventimu in Večeru. Vabljeni.
Pravite, da je bila najbolj prepoznavni obraz slovenske tranzicije. Zakaj?
"Vsekakor je predstavljala ženski obraz slovenske tranzicije, največje stvari je naredila ravno v tem obdobju. Ob osamosvojitvi je bila med drugim izvoljena v predsedstvo slovenske skupščine, ampak jo je takrat najstniška hčerka Tina prosila, naj ne gre tako resno v politiko, zato se je v zadnjem trenutku sedežu odpovedala. Bila je zraven pri Novi reviji in doživela precej trpke stvari, iz katerih sicer ni želela delati velike samožrtvovalne zgodbe. V začetku devetdesetih je bilo družbeno polje odprto in platno prazno, razumela je, da lahko s svojo prepoznavnostjo naredi marsikaj dobrega, vedno v mislih na širše dobro, na skupnost. Če pa pogledamo nekoliko širše, je v zgodnje kolumnistično in epistolarno pisanje vpletala tudi svojo družino, svoje bližnje. Takrat je bilo to nekaj nezaslišano pogumnega, medtem ko danes, v času družbenih medijev, že zelo pazimo, da svojih bližnjih ne vpletamo preveč v svoja javna izvajanja, ker je tega preveč na vsakem koraku. Tudi v tem prehodu vidim neko sled tranzicije."
Bila je največja promotorka branja. In ambasadorka radostnega staranja. Kako je razumela minljivost?
"Prepričan sem, da je bil izmed vseh angažmajev prav ta na področju branja, knjig, literature in jezika v njej najbolj čist, iskren in totalen. Po državi so rasli njeni bralni klubi, vodila je na stotine odlično obiskanih javnih prireditev, kjer je promovirala knjige in njihove avtorice in avtorje, o knjigah je pisala v vse mogoče revije in časopise – tako v akademsko-intelektualne kot v poljudne. Vse to je počela skozi vso odraslo dobo, tako rekoč do smrti, zadnji pogovor v Švicariji je vodila z zadnjimi močmi, brati pa je začela v zgodnji mladosti in zasluge za to v glavnem pripisovala očetu in njegovi ljubezni do knjig ter umetnosti."
Hkrati je detabuizirala smrt. Kako je spreminjala odnos do razumevanja in sprejemanja smrti?
"Manca je umirala na očeh javnosti. To delno vidimo v dokumentarnem filmu Nine Blažin V tišini življenja, v resnici pa je bilo še bolj ganljivo. Po vseh operacijah je dajala odkrite intervjuje, in ko sem jo v zadnjem obdobju peljal na predavanja – recimo v Bernardin ali v Trst – so se ljudje, pretežno ženske, kljub temu da še ni bila povsem brez moči, na tiho prišli poslavljat od nje. Med njo in njenimi bralkami je bila neverjetno močna tiha vez in v tistih urah knjižnih podpisovanj so se med njimi dogajale neverjetno lepe stvari. O smrti in umiranju je pisala veliko in bila največja promotorka hiše hospica, kjer je na koncu tudi sama izdihnila. Posebno ponosen sem na poglavje v njeni biografiji, v katerem sem združil večino njenih zapisov o spremljanju umirajočih ljudi, kar je sicer počela petnajst let. Nikomur ne bo žal, če si bo iz celotne knjige prebral vsaj to poglavje …"
In kako ji je pri tem pomagalo ustvarjanje poezije? Pesniški zbirki Srčnice je izdala tudi pri vaši založbi.
"Za biografijo jo je nagovarjalo več založb in odgovarjala jim je, da je itak že vse napisala. Kar je bilo res, le da je to vedela samo ona, jaz pa sem izvedel, ko sem na USB-ključek dobil vsebino njenega računalnika. Z eno od založb je bila dogovorjena, da začne pisati nekakšno modrostno rekapitulacijo življenja, ampak so potem namesto tega iz nje začele prihajati pesmi 'srčnice'. Tudi te pesmi so bile marsikdaj avtobiografske in gotovo je čutila, da prek njih, prek tega procesa, srka neke svetle žarke Življenja. Med pisanjem prve knjige še ni vedela, da ima raka, pri pisanju druge, pet let pozneje, pa sta bili za njo dve težki operaciji in tudi pesmi so se dodatno poglobile. Ko mi je povedala naslov Iz neba do dna, mi je za trenutek vzelo sapo. V pisanju pesmi je uživala, to je bil zanjo poseben proces, verjetno tudi zdravilen, in sproti jih je pošiljala prijateljicam in prijateljem."
Kako je Manca morda spremenila vas? Kako je vplivala na vas?
"Name je še posebno izrazito začela vplivati, ko je odšla in ko mi je zaupala delo s svojo zapuščino. Zadnje leto in pol sem doživel kot izrazit čustveno-delovni tobogan in sem iskreno vesel, da se to zdaj izteka, da je vse padlo v prave tirnice. Skrbelo me je, ali bom tako kompleksnemu izzivu sploh dorasel, in na srečo mi je s pomočjo Mančine družine, različnih institucij in tudi založb Goga in Mladinska knjiga uspelo dovolj kakovostno izpeljati zastavljene projekte. Vrhunec vsega pa je bila letošnja razglasitev nacionalnega dneva branja, ki bo odslej vsako leto 5. marca, ko je bil Mančin rojstni dan. Tega ne bi mogel biti bolj vesel, saj verjamem, da bi bila tudi Manca najbolj srečna, če bi izmed vseh angažmajev tako močno zasijalo prav njeno delo na področju širjenja bralnega virusa. Za to ima seveda zasluge več ljudi, med drugim tudi Sabina Fras Popović iz Bralnega društva Slovenije in Alenka Štrukelj iz Andragoškega centra. Pa seveda ministrstvo in vlada, ki sta naši pobudi prisluhnila."
Žiga, hvala za vsa lepa in močna sporočila, z njimi nadaljujeva na Večeru v živo. Predlagam, da naše bralke in bralce povabiva v Narodni dom Maribor – kaj bomo še slišali?
"Joj, če sem iskren, so Mančini čevlji nemogoče veliki, da bi kdorkoli, še najmanj pa jaz, vanje lahko stopil dovolj suvereno. Če se nas bo nekaj zbralo, se bomo zbrali v duhu spomina na Manco, saj bosta v začetku maja minili dve leti od njenega odhoda. Drugače pa sem intimno odločen, da bo to moj zadnji pogovor o Manci, zdaj je namreč vse v knjigah in drago prijateljico radostno prepuščam skupni zgodovini Slovenk in Slovencev."
