(TEST) Oplov mali veliki korak naprej: Opel Frontera GS 1.2 Turbo Hibrid

Artur Švarc Artur Švarc
26.10.2025 06:00

Ime Frontera se pri Oplu vrača že drugič, tokrat kot križanec B-segmenta, ki je zamenjal crosslanda.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Frontera je ime, ki so ga pri Oplu uporabili že drugič in nadomešča crosslanda.
Artur Švarc

Če je bila prva frontera v devetdesetih Isuzu z Oplovo značko resen SUV s štirikolesnim pogonom in dizelskimi motorji, je 20 let pozneje "druga generacija" tehnični klon citroena C3 aircrossa. Frontera je poenostavljen križanec s sprednjim pogonom, filozofijo in motorizacijo koncerna Stellantis in brez kančka kompliciranja.

Zunanjost morda bežno preskoči do večjega grandlanda, a prav veliko skupnega v hišni podobi z malce starejšim (in večjim) bratom nima. Tu je najnovejša zasnova maske Visor z vdelanimi LED dnevnimi lučmi, najnovejši Oplov logotip v obliki strele, kolesni loki so ojačani in zaščiteni, C-stebriček je precej poseben, zadnje luči pa so presekane na dvoje. Puristi bi rekli, da na prvi pogled ni niti malo videti kot opel, in s tem se lahko morda do neke mere celo strinjamo. Vendar je frontera dovolj drugačna od hišnih sorodnikov B-segmenta in drugih konkurentov, kot sta Fordova puma in VW T-Cross, da hitro pade v oči.

Čeprav je kabina dokaj sodobno oblikovana, so materiali zelo elementarni.
Artur Švarc

Pa sedimo v avtomobil. Glede na dimenzije se sedež lepo prestavi in je udoben tudi za najvišje voznike. Volan je podoben Peugeotovemu, z ravnim zgornjim in spodnjim delom, vendar je večji, pogled na digitalne merilnike pa ni nikdar zastrt. Enako velja tudi za pogled z voznikovega sedeža mimo tankih A-stebričkov, manj impresivna so ogledala, pogled v vzvratno ogledalo pa skozi zadnjo šipo in zadnji stranski šipi skriva več, kot bi si želeli. Na srečo so tu še kamera in senzorji.

Glavne funkcije so postavljene na klasične gumbe in stikala, od klime do ogrevanja sedežev, razkošje se nadaljuje tudi na volanu, kjer sta predvsem pomična gumba na levi in desni nerodno majhna. Infozabavni sistem na 10-palčnem ekranu je spodobno hiter, a ima svoje hibe, predvsem povezovanje s telefonom, vsiljevanje Android Auta in občasno nezaznavanje telefona bo treba dodelati. Enaka težava je bila tudi s pomikom stekel. Enkrat je bil pomik avtomatski, spet naslednjič po zagonu je bilo treba gumb držati. In nenazadnje se je podobno dogajalo tudi z gumbom za izbiro menjalnika, tako da ob avtomatiziranem gibu ni nujno, da bo vedno šel v D ali R, pač pa utegne obstati v N.

Prtljažnik meri osnovnih 460 litrov, predeljen je z ravnim dnom, pod katerim je še nekaj prostora.
Artur Švarc

Površine v notranjosti so barvno bolj dinamične kot pri predhodniku in želijo razbiti monotonost crosslanda, se pa z njim niti pod razno ne morejo primerjati glede materialov. Vse površine so plastično zelo generične in trde. V višji opremi GS so zanimivo oblikovani sedeži, ki so sicer dovolj udobni, vendar sovoznikov ni nastavljiv po višini, prav tako bo sovoznik zaman iskal ročico na stropu, če bo voznik malo bolj energično vozil skozi ovinke. Tudi zadaj je dovolj prostora za noge in kolena višjih potnikov. Prtljažnik meri lepih 460 litrov, kar je precej več kot pri peugeotu 2008 in malce več kot pri Fordovi pumi, je pa prostor omejen z zelo očitnimi kolesnimi loki. S podiranjem zadnjih sedežev pridemo vse do 1600 litrov, tu pa je še nastavljivo dno, ki lahko ustvari povsem raven dostop do prtljažnika brez roba. Opel sicer načrtuje še sedemsedežno frontero, v kateri pa bo v tretji vrsti verjetno dovolj prostora le za zelo majhne otroke.

Zaradi lepe barve, črne strehe in platišč je avto vpadljiv in posrečen.
Artur Švarc

Pri motorjih ni izbire, tu je turbo 1,2-litrski trivaljni mlinček z 81 ali 107 kW (110 KM oz.145 KM) moči. Naš testni primerek GS je imel višjo številko, edini menjalnik, ki je na voljo, pa je šeststopenjski dvosklopčnik. Reč ima še 48-voltni elektromotor, ki pomaga pri pospeševanju, znižuje porabo in poskrbi za bolj gladko prestavljanje. Z 9 sekundami do stotice je pogonski sklop čisto spodoben, če zamižite na eno oko, ko gre za trivaljno (glasno in nerafinirano) osnovo. Vzmetenje je narejeno precej preprosto in pri nižjih hitrostih zna frontera tudi poplesavati pri pretiravanju, kot potovalnik pa se ponaša z odlično kombinacijo udobja in uravnoteženosti. Od volana bi si sicer želeli malo več neposrednosti, vseeno pa je lega zelo predvidljiva.

Frontera ne pretirava z opremo, na voljo sta osnovi paket Edition in višji GS. Če se začetna cena za šibkejši motor z manj opreme začne pri 21.190 evrih, je močnejša GS različica zapisana pri 25.190 evrih. Dodatno je avto imel še paket Udobje (ogrevanje sedežev, sprednjega stekla in volana) za 600 evrov in paket Tehnologija, ki zajema sijoče črno obarvane strešne sani in LED prednji meglenki za 400 evrov. Skupna cena testne frontere GS je torej 26.190 evrov.

Pod črto je frontera bogato opremljen in prostoren mali križanec. Malo zmoti nekaj napak pri delovanju, zelo osnovni materiali v notranjosti in koncernski agregat, ki si mora povrniti zaupanje. Frontera niti v drugo ni čistokrvni opel, je pa otipljiv korak naprej v primerjavi s crosslandom.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta