Franja Žišt
Na šolskem urniku testiranja znanja je danes slovenščina. Osnovnošolci se preizkušajo v nacionalnem preverjanju znanja, dijaki pišejo maturitetni esej. Da pa imajo učenci nemalo težav pri materinščini, je bilo mogoče slišati pred tednom dni na strokovnem svetu za splošno izobraževanje, kjer so potrjevali spremembe učnega načrta za slovenščino. Učenci ne znajo več pisati, če pa že, je njihova pisava zelo okorna, so razpravljali šolniki. Ne zgolj v osnovni šoli, težave opažajo tudi v srednjih šolah in na fakultetah.
Ob vstopu v šolo ne znajo zavezati vezalk
"Ne le pisanje, sama bi šla še dlje. Pozna se že pri motoriki," razlaga ravnateljica OŠ Rada Robiča v Limbušu Mojca Kirbiš. Učenci imajo več težav že pri grobi motoriki, nadaljuje se s fino motoriko in nato s pisanjem. "Kje nastane vrzel? Ne v vrtcu, kjer veliko delajo z otroki, vse je pogojeno z družbo in načinom družinskega življenja," meni ravnateljica. Ker so težave otrok očitne že ob vstopu v šolo, ko prvošolčki nimajo razvitih motoričnih spretnosti, ki naj bi jih imeli, so na njihovi šoli letos začeli sistematično bolj intenzivno delati na razvoju fine motorike v prvem razredu. Nekaj finomotoričnega dela predvideva že učni načrt, a da bi zapolnili vrzel, poskušajo še sami vnašati dodatne sestavine pri pouku in drugih aktivnostih, denimo v podaljšanem bivanju.
Knjig sploh ne berejo več
Ne toliko pri pisanju, več težav opažajo pri branju, pove ravnatelj OŠ Domžale Uroš Govc. "Na zadnjih konferencah poslušamo večinoma le še o branju. Bere se manj in površno, učitelji ugotavljajo, da je vzrok v pametnih tehnologijah. Je pa mogoče pozitiven vidik le teh, da je angleščina boljša, otroci berejo več v angleščini kot pred desetletjem," razlaga ravnatelj, a poudari, da so minusi pri slovenščini vidni. Na njihovi šoli so mnenja učiteljev o uporabi tablic in pametnih telefonov pri pouku precej deljena. Nekateri so v večji meri naklonjeni novim tehnologijam, drugi pa odločno proti zaradi zaslonov na dotik, bojijo se, da bi se izgubila pisava. "V šolstvu smo si precej v navzkrižju, kaj se bolj splača. Medtem ko eni pravijo, da pisave tako ne bomo potrebovali, se po drugi strani že poznajo posledice. Knjig mladi sploh ne berejo več. Večina poišče povzetek na dveh straneh. Malo je takih, ki jih knjiga ali neka pripoved zanima. Dejstvo pa je, da se novim tehnologijam ne bomo mogli izogniti in jih zanikati."
Ljubljanska OŠ Prule je bila prva, ki je pred leti pod vodstvom ravnatelja Dušana Merca v pouk uvajala tablične računalnike. Danes jih pri pouku ne uporabljajo več. "Niso se obnesli. Tehnologija toliko napreduje, da bi jo bilo treba neprestano nadgrajevati, kar pa je prevelik strošek, kakšnih bistvenih pozitivnih učinkov pa nismo zaznali," razlaga zdajšnja ravnateljica Maja Mehle. Je pa res, da imajo učenci vse več interaktivnih učbenikov, večina stvari se jim projicira, "vse jim je prineseno na pladnju", otroci pišejo vse manj in vse manj čitljivo, opozori sogovornica. "Če jim damo list papirja in rečemo, naj opišejo neki dogodek, dobimo res slabe izdelke. Stavki brez velikih začetnic, ponekod stavkov sploh ni, pisava je blazno okorna," našteva Maja Mehle, a opozori, da imajo na drugi strani tudi skupino učencev, ki se zelo trudijo in zelo lepo pišejo.
Premalo gibalne abecede
Psiholog Kristjan Lešnik Musek, tudi namestnik predsednika strokovnega sveta za splošno izobraževanje, ki je pred časom pripravljal program za razvoj grafomotorike, razlaga, da učitelji in ravnatelji poročajo tako o težavah pri fini kot pri grobi motoriki. Opaža jih tudi pri lastnih otrocih, ko mu sin reče, da hitreje piše s tiskanimi kot s pisanimi črkami, bržkone so jih v šoli premalo vadili, ugiba sogovornik. V šolah je vaj za razvoj grafomotorike malo, relativno pozno se otroci seznanijo z dejavnostmi, kot je denimo striženje s škarjami, malo je tudi vaj za usvajanje osnovnih gibalnih veščin. "Včasih je bilo več gimnastike, ki je danes skoraj izginila, saj predstavlja večje tveganje za poškodbe kot tek za žogo," razlaga Musek, da je v šolah premalo že gibalne abecede kot tudi drobnih gibalnih spretnosti. A mnoge študije kažejo, da je kognitivna predelava vsebin ob pisanju z roko bolj kompleksna, vključijo se drugi možganski centri kot pri tipkanju po tipkovnici. "Norvežani so delali kar nekaj primerjav o pisanju na roko in na računalnik in so ugotovili, da so eseji, napisani na roko, vsebinsko in besedno bogatejši."
Sogovornik je opazil, da je pred časom v šolah potekal teden pisanja z roko, ki ga je podprlo tudi šolsko ministrstvo, in da se posamezne šole in učitelji zelo trudijo, da bi spodbudili pisanje. Odgovore na to, kakšne morebitne sistemske spremembe učnih načrtov ali posebne aktivnosti pripravljajo v zavodu za šolstvu ter kakšna bo politika učenja pisave v naših šolah, še čakamo.
