Vzpon robotike ni več le tema filmov znanstveno-fantastičnega žanra, temveč postajajo integralni del naše družbe. Strokovno gledano smo priča prehodu iz faze namenske avtomatizacije (kjer robot opravlja eno samo, strogo določeno nalogo) v fazo vsesplošne avtonomije, ki jo poganja napredna umetna inteligenca. V preteklem mesecu dni sem obiskal več sejmov, katerih skupni imenovalec so bili roboti. V bistvu me preseneča hitrost dozorevanja humanoidnih robotov (kot so Teslin Optimus, Figure ali Unitree). Za razliko od industrijskih robotskih rok, ki so fiksirane na enem mestu (v celici), so ti roboti zasnovani za delo v okoljih, prilagojenih ljudem. Povsem bodo prevetrili logistiko in skladiščenje, saj bodo prevzeli naloge premikanja težkih bremen, razvrščanja paketov in inventure v neurejenih okoljih, kjer tradicionalni sistemi odpovejo.
Vedno pogosteje jih bomo videvali tudi v proizvodnji, kjer bodo delali ob boku ljudi (t. i. koboti) in opravljali ponavljajoča se ali nevarna opravila, kar bo zmanjšalo število poškodb pri delu.
Kako v praksi delujeta robotski avtonomni transport in dostava sem se na lastne oči lahko prepričal v Los Angelesu, ko sem med čakanjem na rdečo luč na semaforju opazoval majhnega robota na kolesih, ki je po pločniku dostavljal nakup – neposredno do vhodnih vrat.
Obeta se tudi robotska revolucija v gospodinjstvu in osebni asistenci. Domači roboti ne bodo več le pametni sesalniki. Prihaja generacija večopravilnih asistentov, ki razumejo naravni jezik in kontekst prostora. Verjamem, da marsikdo že nestrpno pričakuje robote, ki bodo sposobni zložiti perilo, pomiti posodo ali pripraviti preproste obroke ter postoriti kakšna preprostejša gospodinjska opravila. Od tam pa ni več daleč do vloge negovalca. Zaradi staranja prebivalstva in pomanjkanja negovalnega osebja postaja »socialna robotika« nujnost. Roboti bodo že kmalu pomagali pri dvigovanju in premikanju bolnikov ter raznašanju zdravil in hrane v bolnišnicah. Socialno inteligentni roboti pa bodo služili kot družba starejšim, spremljali njihove vitalne znake in v primeru padca ali slabosti samodejno sprožili alarm.
Priča smo ustvarjanju nove družbene norme, kjer robot ni več »vsiljivec«, ampak »pomočnik«.
Gre lahko kaj narobe? Seveda. Precej slabo izkušnjo sem doživel na ljubljanskem sejmu IFAM. Eden večjih razstavljavcev na sejmu je ponosno razkazoval robota človeške velikosti, ki je strumno »marširal« med halami. Njegova kovinska stopala so na trdih sejemskih tleh že na daleč oznanjala, kdaj in v katero smer se giblje. A to ni bil najbolj strašljiv del tega »robokopa«. Konec prvega dne sejma je omenjeni robot »prilomastil« na domači razstavni prostor, se ustavil meter od mene in kot pokošen padel »na nos«. Pri tem se je seveda pošteno razbil, kaj lahko pa bi poškodoval tudi kakšnega obiskovalca – na njegov nosilec sta ga morala namreč dvigniti dva delavca …
Prisotnost robotov na sejmih in v javnosti pa ni zgolj razkazovanje tehnološke moči podjetij, temveč strateško načrtovan proces, ki mu strokovnjaki pravijo »socialna desenzibilizacija«. Podjetja se zavedajo, da največja ovira za množično uporabo robotov ni več tehnologija, temveč psihološki odpor ljudi. Zato nas želijo pospešeno navaditi nanje. In to jim presenetljivo dobro uspeva. Če robota prvič srečate na sejmu ob kavi, boste manj presenečeni (in bolj pripravljeni), ko ga boste čez pol leta srečali v svoji pisarni ali lokalni trgovini. Gre za ustvarjanje nove družbene norme, kjer robot ni več »vsiljivec«, ampak »pomočnik«. Da, roboti neustavljivo prihajajo v naša življenja.
