Rad imam Maribor. Moji predniki že dolgo živijo v mestu in Kamnici, a meni je posebno ljub naš Otok v vseh letnih časih. Tam blizu je moj dom, in tudi ko je bolj klavrno poletje, grem rad k Dravi, si bistrim misli, kaj napišem ali narišem. Čez pet let bo že stoletnica kopališča … Drava še teče, stolpa ni več, ostala pa sta mogočna hrasta, ki te pričakata pri vhodu. Ko bi drevesa lahko govorila … Sedim med njima in čakam, da bi mi kaj povedala o kopanju na Otoku in v Dravi poleti 1945, ko so se tik ob reki Dravi odvijali pretresljivi dogodki. Z zanimanjem spremljam dogajanje doma in po svetu. Grozljiva poročanja, a saj je bilo pri nas ob koncu druge svetovne vojne, že v času miru, podobno, mi gre skozi misli.
Moji starši niso doma nikoli politizirali in dolgo nisem vedel, kaj je politika. V osnovni šoli smo dobili nalogo, da napišemo spis o partizanih v povezavi z domačimi. Bilo je leto 1963 in takšne naloge so bile še običajne. Vprašal sem mamo, kaj naj napišem, in takrat sem prvič izvedel, da je povojna oblast njeno mamo, mojo babico, po drugi svetovni vojni zaprla. Da se še ni vrnila in da o njej ne ve povedati, kje je. Tega nisem razumel. Tudi napisal ne. Začel sem se bati oblasti.
Leta 1970 je umrla moja druga babica na Dolenjskem, očetova mama, in na pogrebu so ponosno nosili državno in druge zastave. Izvedel sem, da je bila partizanska mati. Trije mladi strici so umrli kot partizani v času NOB.
Leta 1973 sva se ob neki priliki z mamo ponovno pogovarjala o njeni mami in da še vedno ne ve, kaj se je z njo zgodilo. Takrat sem se ojunačil in se odpravil v mariborsko občinsko stavbo na matični urad. Na hodniku sem bil sam, in bolj ko sem se bližal vratom, bolj me je postajalo strah, kaj bo. V pisarni je bila samo uradnica srednjih let in sem jo vprašal za mojo babico. Dal sem ji podatke in odšla je v sosednji prostor. Ko se je vrnila, mi je rekla le, da naj čim prej grem, zapustim prostor v moje dobro. Nisem razumel.
Leta 1980 sem bil zaposlen v EM-Hidromontaža na Gosposvetski cesti 84. Sodelavec Vili mi je povedal, da so le malo stran po Koroški cesti že v času miru, takoj po koncu druge svetovne vojne, partizani na konjih gnali ujetnike iz Koroške skozi Maribor. Samo poslušal sem …
Do samostojne države Republike Slovenije so bile to moje skrivnosti. Po osamosvojitvi Slovenije sem se leta 1992 obrnil na ministra Igorja Bavčarja na Ministrstvu za notranje zadeve RS in poslali so nam fotokopije arhivskih dokumentov zaslišanj babice iz junija 1945. Mama je bila pretresena, a vsaj malo potolažena. Še vedno pa ni bilo odgovora, kaj se je z njo zgodilo.
Leta 1993 sva z mojo soprogo pisala publikacijo Moja Kamnica. Ko sem želel napisati tudi o dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej, mi je mariborski akademik prijazno svetoval, da še ni čas zato. Raje ne …
Leta 2022 sem obiskal sokrajana, mobiliziranca v nemško vojsko, ki mi je pripovedoval, da so junija 1945 prejšnji lastnici njegove hiše nosili hrano v taborišče v Bresternici. Vedel sem, da so hidroelektrarno Mariborski otok gradili tudi vojni ujetniki, pa tudi kamniti most v Bresternici. A o tem se v Kamnici in Bresternici ni govorilo in še sedaj se ne. Nato sem odkril knjigo dr. Milka Mikole Dokumenti in pričevanja o povojnih taboriščih v Sloveniji. In takrat sem nekaj več razumel …
Sedaj vem več o takratnem razburljivem vojnem in povojnem času ter o usodah domačinov. Tudi s pomočjo kronike kamniškega župnika Vinka Munde. Vedno znova sem ganjen, ko pomislim na krute usode ljudi pri nas v Mariboru in okolici. Sočustvujem tudi z vsemi trpečimi po Sloveniji in po svetu. Je čas vojne, je čas miru, je čas spomina …
Sem na Otoku. Hrasta živita, čas neusmiljeno hiti. So novi časi. Drava včasih divje teče in bistri moje misli.
Božidar Damjan, Kamnica
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
