Ni snega. Ni povezanosti. Ni reklame. Komaj preživijo

Pohorje, pogorje v severovzhodni Sloveniji, 50 kilometrov dolgo in 20 kilometrov široko. Razdeljeno je na mariborski del, zreški z Roglo pa na Slovenjgraško in Ribniško Pohorje. Biser, zaklad, potencial pravijo. Ne le naravni, tudi gospodarski, turistični. A biseri se polirajo, zakladi se skrbno varujejo in z njimi se ponaša, potenciali se razvijajo. Z ničimer od tega se na Mariborskem Pohorju, ki obsega štiri občine (Maribor, Hoče - Slivnica, Slovenska Bistrica in Ruše), ni mogoče resno pohvaliti že nekaj let. Pohorje biča sivina, pogreznjeno je v stagnacijo, kar zadeva upravljanje in strategijo. Če mislite, da je živeti in delati biznis na Pohorju idilično kot v bajki ali pravljici, najbrž že zelo dolgo niste govorili s kom, ki to dejansko tam počne. Slika izpred dni, ko smo zakrožili med nekaj turističnih ponudnikov prenočišč in gostincev in z njimi zaorali po življenju in problemih, je pretežno siva. Pohorci so glede stanja karseda realni, sivogledi. Tudi narava je bila sredi viška zime namesto bela zasnežena in vsaj navidezno čista, pretežno siva in blatna. Je pa vmes posijal kakšen žarek. Takšni so tudi upi in cilji. In včeraj je vendarle zapadlo nekaj snega.

Rešujejo jih otroci

Robert Jeršič, vodja hotela Tisa, ki je v lasti Telekoma Slovenije ter ima 65 osnovnih in 17 pomožnih ležišč, znano pa je po pohorski omleti, sladici, ko si jo je izmislil Tisin kuhar, potoži, da se zato, ker ni prave zime, letos utapljajo v odpovedih gostov: "Ljudje bi prišli smučat, vendar ni snega." Tiso trenutno rešujejo otroci iz šole v naravi, ki so v teh dneh skoraj zapolnili kapacitete. Podobno je tudi pri drugih ponudnikih na Mariborskem Pohorju. "Poleg smučanja je v okolici sicer veliko možnosti za kolesarjenje in pohodništvo, zanimive so tudi znamenitosti, kot so slap Skalca, panorama Maribora in razgledni stolp. Vendar pozimi najbolj vleče smučarija," Jeršič ugotavlja, da letna sezona na Pohorju postaja močnejša kot zimska. Največ njihovih gostov je Slovencev, nekaj tudi Hrvatov in drugih tujcev. Pozimi so zasedeni 40-odstotno, poleti 50-odstotno. Gostje ostanejo pri njih v povprečju dva, tri dni. "Ker smo nekoliko oddaljeni od smučišč, se morajo gostje do tja pripeljati oziroma moramo za prevoz poskrbeti mi, ker smučarskih avtobusov ni, in to je naš manko ter dodaten strošek. Ljudi privabljamo s tematskimi vikendi, kot sta recimo joga in bioenergetski paket. Iščemo alternative. Medtem ko so planinske poti označene in obstajajo posebni planinski zemljevidni, za pohodne poti ni zemljevida. To je velik problem," izpostavi vodja hotela Tisa in naguba čelo, ko išče rešitev. "Vsi skupaj bi morali propagirati eno destinacijo Pohorje in ponuditi več vsebin," meni Jeršič in kot ključni problem navaja pomanjkanje združevanja in skupne promocije. Učinki delovanja Zavoda za turizem Maribor - Pohorje, ki enotno destinacijo nosi celo v naslovu, so očitno mizerni, nezadovoljivi. "Finančno se prebijamo. Ker spadamo pod Telekom, ki zmore investirati v vzdrževanje objekta in daje podporo, še gre. Če bi se morali preživljati sami, zagotovo ne bi preživeli," sklene Robert Jeršič.

Porazna zasedenost in zavezana usta

Odsotnost masovnega turizma, ki je po svoje lahko blagodejna, a ne za tiste, ki od turizma živijo, udarja tudi Marto Špešič, šefinjo gostišča Jelka, hiše, ki je nekoč bila v lasti različnih pomurskih podjetij in zelo obiskana. Bajen razgled na dolino, prava turška kava, domača hrana niso dovolj. Lansko leto je bilo boljše kot pretekla leta, sicer pa se gostišče Jelka težko prebija. Dvajset postelj, ki jih premorejo, ima skupno kopalnico in to ljudi odvrača. Zasedenost je porazna. Denarja za renovacijo ni. "Gostinci se premalo povezujemo, enako občine. Vsak je zase, mariborski del Pohorja zase, bistriški zase ... Mariborčani pa premalo cenijo naravo," Marta Špešič ne vre od navdušenja. "Že leta 1993 so napovedali, da bo cesta Areh-Rogla asfaltirana, pa ni ne duha ne sluha o tem," v pogovor vskoči možakar. In energično poudari: "Veste, kako bi to bilo dobro! Pohorje je nekoč bilo pred Roglo, imelo je najboljše stroje in predane, skrbne ljudi, vendar so vse zapravili. Danes se dela s sezonskimi delavci in ne veš, kdo pije, kdo plača." Kljub vsemu verjameta v pozitivno prihodnost.

"Tu sedimo sami"

Z dobrodošlico, odprtim izrazom na obrazu, ki pritiče vsakemu delavcu v turizmu, Manuela Zavernik, vodja lokala Car bar, pove: "Glede na to, da smo odvisni od vremena, je še okej. V večernih urah je katastrofa, tu sedimo sami. Finančno je vsako leto slabše." Za 20 do 30 odstotkov gostov manj kot lani ima letos tudi okrepčevalnica Snežinka, oceni gostinec, ki v kiosku ponuja pijačo in hitro hrano. Vlado Hötzl, ki je v začetku januarja od Marproma v (pod)najem vzel Kočo, se med našim obiskom spretno vrti med obračanjem dunajskih zrezkov v kuhinji in strežbo ričeta, jote in domačih njokov. Na terasi dlje časa zaprte Koče je prostora za 120 ljudi, v notranjosti za vsaj 70. Iz zvočnikov pomenljivo nabija komad z besedilom Prijatelj, ustavi se, nazdravi in hiti počasi. "Zelo slabo gre, ni smučarjev. Ker je odpadla Zlata lisica, ljudje mislijo, da na Pohorju ni nič snega in da ni smuke. Hoteli in apartmaji so prazni in to se pozna tudi pri nas," namigne na multiplikativne učinke, ki jih prinaša turizem. "Počasi bo šlo, z reklamo od ust do ust, ker je najboljša. Napovednih imamo nekaj skupin za praznovanja. Moram pa se povezati tudi s TIC-em in občino Maribor, naj pošljejo avtobuse Kitajcev na Pohorje, ko pridejo," duhovito pomežikne Hötzl.