Mima Jaušovec: Finale imam še vedno pred očmi

V soboto je Mirjana Mima Jaušovec odpotovala v Pariz, kjer je leta 1977 osvojila Roland Garros in bila kasneje še dvakrat v finalu. Največjega turnirja na pesku nikoli ne izpusti. Slavila je tudi v Rimu, Torontu, Hamburgu, Los Angelesu ... Prišla je do polfinala na vseh grand slamih, razen v Wimbledonu. Leta 1983 je bila šesta igralka sveta, po končani karieri leta 1988 pa kapetanka jugoslovanske in slovenske ženske reprezentance, trenerka v svojem TK Mima in seveda mama. "Vsako leto grem v Pariz iz dveh razlogov. Eden je Roland Garros, kjer sem od leta 1973, ko sem prvič igrala kot mladinka, manjkala samo eno leto, in to leta 1991, ko se je rodil sin. V zame eno najlepših mest se vračam tudi, ker bivša soigralka v dvojicah Virginia Ruzici z družino živi tam in sva še danes najboljši prijateljici. Ona prihaja k nam v Slovenijo, posebno všeč ji je bil Portorož, kamor je prišla na WTA-turnir."

Proti Rizucijevi ste izgubili v finalu Pariza leto zatem, ko ste triumfirali proti prav tako Romunki Mihai. Na Roland Garrosu ste slavili v dvojicah in v Wimbledonu izgubili po dveh zaključnih žogah za zmago. Vaju je tudi to povezalo?
"Mihaieva je žal pokojna, lani je umrla za rakom. Bili sva dobri prijateljici. Tudi njej se mora posvetiti ta zmaga. Hudo je izgubiti v finalu, poraz težko preboliš. Ko gledam nazaj, poraz v finalu ni več tako boleč, ko enkrat zmagaš. Vesela sem, da je tudi Ruzicijeva dobila ta naslov. Chris Evert je bila leta 1983 skoraj nepremagljiva na peščenih igriščih, vendar je bil ta finale zame izreden uspeh, saj se mi je uspelo vrniti po poškodbi. Dober občutek je, ko vidiš svoje ime vklesano na okroglem stadionu številka 1. Zapisan si v zgodovino in temu primerna je tudi obravnava. Povabljen si na dogodke, na katere pridejo šampioni. Za nas je čast, da nas priključijo zdaj najboljšim na svetu."

Spomnila bi se vsakega gema

Imate še kdaj pred očmi kakšno podrobnost, žogico ali točko iz finalnega dvoboja pred 40 leti?
"Sedaj 40 let zveni ogromno. Finale imam še vedno pred očmi. Če bi me vprašali, bi se spomnila vsakega gema, vsakega trenutka med tekmo, priprave, dogajanja po njej. To je bil moj življenjski dosežek, čeprav sem bila takrat stara komaj 21 let. Postal je kot blagovna znamka. Ko potujem po svetu, me tudi v neteniški družbi predstavijo kot zmagovalko Roland Garrosa."

Kot edina Slovenka in v Jugoslaviji še Monika Seleš.
"Ja, Hrvatica Majolijeva je v Parizu zmagala leta 1997. Pogledala sem, katera je zmagala po desetletjih, in ugotovila, da je leta 1967 zmagala Francoise Durr, 1977. sem bila jaz, 1987. je zmagala Steffi Graf, 1997. Majolijeva, 2007. Justine Henin. Kdo bo letos, bomo videli kmalu."

Naredila največ, kar je lahko

V obdobju vaših največjih uspehov ni bilo neposrednih televizijskih prenosov. Prvi televizijski prenos je bil vaš finalni dvoboj proti Chris Evert. Spremljevalci teniškega dogajanja so vašo igro opisovali kot potrpežljivo in vztrajno. Kako bi jo opisali vi? Na moč se takrat ni igralo?
"Ni se moglo, ker smo igrali z lesenimi loparji. Če bi te loparje dali današnjim igralcem, bi igrali z isto močjo, kot smo mi. Material loparjev je drugačen, žoge so hitrejše, takratna tehnika oziroma oprema ni dovoljevala drugačne igre. Glave loparjev so bile zelo majhne, moral si zadeti točno v sredini, imeti izvrstno tehniko, da si lahko plasiral žogo. Res je, da nisem bila med najvišjimi in sem to kompenzirala s hitrostjo in pametno igro. Vedno sem poskušala nadigrati, pretentati tekmico. Bila sem tehnično kar dovršena. Obvladala sem vse udarce in plasma mojih žog je bil zelo natančen. Pa psihološko sem tudi bila močna v tistem času. Nismo imeli psihologov, prikazov dihalnih vaj, v bistvu nismo imeli trenerjev, vsaj jaz ne. Brat me je treniral. Ni bilo denarja, da bi kdo z mano potoval. V Jugoslaviji, sploh pa v Sloveniji, govorim v vrhunskem merilu, ni bilo vzornika, zato smo sami orali to pot. Ko gledam nazaj, mislim, da bi lahko dosegla še več, vendar sem v tistem trenutku naredila največ, kar sem lahko."

Največje uspehe ste dosegli na peščenih igriščih. Vam je ta podlaga najbolj ustrezala?
"Razen treh, štirih turnirjev maja in junija v Evropi je bila večina turnirjev v Ameriki. Veliko se je igralo v dvorani, od decembra do maja sem bila v Ameriki, morala sem se spoprijeti tudi z organizacijo, saj je bilo potovati drugače kot danes. Vse je bilo nepoznano, vedno sem šla tja skoraj brez denarja. Ko sem zmagala, sem lahko ostala, sicer sem morala priti nazaj. Drugačni časi so bili in bila sem iz države, v kateri tenis ni bil na prvem mestu."

Vendar pa je bil Maribor primerno teniško okolje. Branik je bil močan klub, v katerega so v tistem času pripeljali češkega trenerja Vladimirja Kircha. V Lukni se je igral vrhunski tenis v Davisovem pokalu.
"Ja, Branik je bil center jugoslovanskega tenisa s kar nekaj državnimi prvaki, tudi tradicija je bila, ni pa bilo nikogar, ki bi se podal v svet. Prvi, ki mi je malo pomagal in svetoval, je bil Nikola Pilić. Ko so igrali v Lukni, sem bila pobiralka žog."

Mama je pokimala z glavo

Brat Zoran vas je spremljal na tej poti, vam bil v oporo predvsem na začetku. Je bil z vami, ko ste prvič slavili v Rimu?
"Brat Zoran me je spremljal celo kariero, najbolje me je poznal. Bil je in je še danes izjemen trener. Pomagal mi je pri največjih uspehih, pa tudi v obdobju kakšne krize me je vedno znal povrniti v formo. Večkrat sva bila državna prvaka v mešanih dvojicah. Na Orange Bowl sem šla sama, ko sem zmagala v Rimu, pa je šla prvič z mano mama. Ni znala niti šteti. Imela sem eno oblekico, ki sem jo vsak dan prala in jo imam še danes shranjeno. Mami sem rekla: 'Ko te pogledam, ko je hudo, mi ti samo pokimaj z glavo.' To je naredila in tako sem osvojila svoj Rim."

Vam je Rim za Parizom najbolj pri srcu?
"Lani sem bila v Rimu prvič po končani karieri. Direktor turnirja me je povabil, ker je bila 40-letnica moje zmage. Sereni Williams sem tudi predala pokal. Njihova teniška zveza skupaj z državo Italijo mi je podelila zlati lopar za zasluge in prispevek v športu skupaj s Stanom Smithom. Lopar je pozlačen, to je bil res lep dogodek. V hodniku, kjer so vsi zmagovalci, imajo tudi mojo sliko, tako da je bilo posebno doživetje vrniti se tja. Katarina Srebotnik in Andreja Klepač, ki sta igrali dvojice, sta se predtem slikali ob moji sliki in mi jo poslali. Lani sem to res proslavila. Čeprav je že minilo toliko let, se spominjam trenutka, ko sem šla na finale skozi tunel na centralno igrišče. Pet minut prej sem stisnila lopar v roki in niti za sekundo nisem pomislila, da ne bi zmagala. Predstavljala sem si, kako bom dvignila pokal. To je bila vizualizacija, ki jo sedaj delajo načrtno, takrat pa ni nihče o tem vedel ničesar. So pa v športu tudi porazi, z Virginio Ruzici se večkrat spomniva finala Wimbledona, ki naju preganja še danes. Nesrečno sva izgubili, res. To je zame najhujši poraz v karieri."

Ostali ste v tenisu. Zdaj ste uradno upokojenka, čeprav ste še vedno zelo aktivni. Se veteranskih tekmovanj še udeležujete?
"Žal ne več. Koleno je čisto obrabljeno in velikih naporov ne prenese. Za 'penzijo', pravim za penzijo med narekovaji, so mi starši začeli plačevati že, ko sem bila stara 19 let, in potem sem nadaljevala to plačevanje. Penzija kot takšna je smešna, ampak jaz bom vedno aktivna. Športnica sem, imam rada aktivno življenje, res pa je, da sem zadnji dve leti posvetila rehabilitaciji kolena in hrbtenice. Po sedmih letih sem letos spet kar veliko smučala, tenis še malo igram s kolegi, kolesarim. Z bratovimi vnuki igram z veseljem in tudi s sinom, ko ga obiščem. Ja, rada imam šport."

Sin se ni navdušil za tenis?
"Izredno ima rad tenis, ampak pri štirinajstih je imel ogromno drugih interesov, šel je po svoji poti. Rad ima šport, je velik športnik, dobro smuča, igra tenis, lahko bi tudi igral za kolidž. Rekla sem, dobro, da se ni podal v profesionalne vode. Pri mladem se to vidi, sam se odloči. Če bi si želel profesionalizma, bi ga seveda podprla. Z mano je potoval po svetu, spoznal je vse moje tenisače, življenje na turnirjih. Danes ima ogromno prijateljev, sinov, hčera, mojih teniških prijateljev. Ta prijateljstva se mi zdijo najbolj vredna. Moje življenje je še vedno povezano s tenisom in sodelujem v številnih akcijah. Na številnih turnirjih imamo različne dogodke, dobrodelne prireditve. V sklopu svetovne organizacije WTA, sem predsednica evropske komisije legend, imamo srečanja nekajkrat na leto. Organiziramo predavanja, na dobrodelnih dogodkih zbiramo denar za sedanje ali bivše igralke, ki se znajdejo v težavah - kar ogromno jih je. Pomagamo pri plačilu zdravljenja obolelim ali hendikepiranim igralkam. Moja nasprotnica iz Rima Lessi Han je končala na invalidskem vozičku. Ker ni imela dovolj denarja za življenje, je učila tenis z vozička, mi pa smo ji pomagali."

Zmaga, vredna 5000 mark

Zaslužki v tistem času s sedanjimi niso primerljivi. Tudi najboljši niste zaslužili toliko, da bi zadostovalo za celo življenje?
"Ne. Zaslužki na največjih turnirjih, nagrade za prvo mesto, tudi v Parizu, so bili manjši. Sedaj so zneski 500-krat višji. Takrat s tem nisi mogel obogateti. Pet tisoč mark je bilo za prvo mesto, danes zanj dobijo dva milijona evrov. Za zadnji krog kvalifikacij je nagrada 14 tisoč evrov."

V Mariboru Imate teniško šolo. Jo sedaj vodi brat?
"Petindvajset let smo se ukvarjali s tem. On to vodi naprej. Majhne otroke uči, jaz pa se priključim, če je treba. Rada sem aktivna v tenisu, a sem bolj po svetu kot v Mariboru. Povežem te dogodke z rehabilitacijo zunaj, vmes obiščem sina, ki je v tujini. Dolgčas mi ni."

Veliko igralk je šlo skozi vaše roke. Veliko športnikov imamo v različnih panogah, ki jim je uspelo priti do vrha, v tenisu pa nam kaj podobnega ne uspe. Zakaj?
"Priti v najožji vrh je res proces. Začeti moraš že od malega. V mladinski konkurenci smo imeli vedno v svetovnem vrhu igralce in igralke, za nadaljevanje poti pa je potrebno ogromno denarja. Zveza ni sposobna spremljati vrhunskega igralca, v krizi tudi podpora sponzorjev ni bila na takšni ravni, kot bi bilo treba. Če nimaš okoli sebe ekipe treh ali štirih ljudi, je težko priti na vrh. Morda ni bilo tenisača, ki bi bil pripravljen stoodstotno vse podrediti uspehu, garati. Polona Hercog je res velik potencial, poškodbe so jo malo ustavile, upam pa, da se vrne. Včasih se mora kakšen vrhunski igralec, govorim o tistih v top 5, tudi roditi. Tenis je zelo kompleksen šport, v katerem za razvoj mladega igralca zagotovo potrebuješ 300 tisoč evrov letno. V mladih letih si sam na tej poti."

Obožuje Federerja

Začasno se je poslovila Serena Williams, vprašanje je, ali se bo vrnila. Prihaja obdobje sprememb, menjave generacij?
"Res je. Ko sem začela, so bile zvezde suvereno najboljše, ustvarile so rivalstvo, ki je prineslo čar tenisu. V mojem času med Martino Navratilovo in Chris Evert, v zadnjem obdobju med Marijo Šarapovo in Sereno Williams, zdaj pa nimamo dveh ali treh zvezd. Pri mladih pa so velika nihanja in ni možno reči vnaprej, ta bo dominirala. V moškem tenisu so še vedno Đoković, Federer, Nadal, Murray. Pri dekletih je sedaj velika priložnost za mlade igralke, veliko jih je, ki obetajo, ni pa še takšne, ki bi lahko bila številka 1. Pri moških sta Zverev in Thiem res izredna igralca, tehnično podkovana, predvsem pa sta psihološko izredno stabilna, čeprav sta mlada. Pri ženskah med desetimi igralkami ne morem staviti niti na eno, ki bi mogla osvojiti Roland Garros. Upam, da bo to Halepova, ampak v Rimu si je poškodovala gleženj in je pod vprašajem njen nastop. Kerberjeva igra slabo, v zgodovini še ni bilo slabše številke 1."

Komu bi pa pri moških najbolj privoščili uspeh?
"Obožujem igro Federerja, a ga v Parizu ne bo. Nikoli nisem bila privrženka Nadala. Vedno sem občudovala tiste, ki so bili poškodovani in so se vrnili. Zato sem vesela, da je Nadal spet pri vrhu. Zelo zanimivo pa bo gledati Đokovića, ali mu bo uspelo dobiti stari žar in se z Agassijem vrniti, čeprav je še vedno vrhunski. S Steffi Graf sem prijateljica in mi je zato ta povezava še toliko bolj zanimiva."