Zdi se, da jo poznamo. A predvsem s slik družabne kronike, kjer jo videvamo ob možu, Saši Arsenoviču, županu Maribora. A kaj v resnici vemo o Katji Arsenovič? To, da lahko na prste ene roke prešteje intervjuje, ki jih je dala v življenju. Da ima rada notranje opremljanje in da je skoraj čez noč, ko je njen soprog zmagal na županskih volitvah, pristala na direktorskem mestu hotelirsko-gostinskega podjetja, za mestne razmere bi lahko rekli imperija. Je torej direktorica Galerije Gosposka, županova žena, mama, ženska, ki je decembra sama spletla toliko adventnih venčkov, da so jo boleli prsti, in še marsikaj. Prizemljena realistka, ki ima najraje zasebnost in čas, ki ga preživi z družino. Po daljšem premisleku je konec decembra pristala na pogovor v Večerovem podkastu Slačilnica, kjer so nekateri prvič sploh slišali njen glas, spoznali njen pogled na svet in odkrili njeno duhovito stran. Povedala je, da je njen december tekel manj organizirano kot običajno, celo z darili je lovila zadnji vlak. Z možem sta preverila tudi predpraznični utrip v tujini. "Za moj rojstni dan sva bila v Kopenhagnu. Pričakovala sem ogromno božičnih sejmov in programa. Stojnic, hišk, kulinarike in pop-up konceptov je bilo res veliko, ampak skoraj nikjer ni bilo pravega programa. Ko sem se vrnila v Maribor, sem šla takoj zvečer na obhod – mesto je bilo polno, energija odlična. Tudi naslednji dan enako. December smo v mestu res nadgradili. To se pozna tudi pri nas – v restavracijah je bilo polno."
Želela bi si, da bi bili ljudje malo bolj pozitivni
Družina ji pomeni največ. "To zares razumeš, ko postaneš starš. Pred tem je družina pojem, potem pa dobi vse skupaj smisel. Imaš cilj, veš, zakaj delaš in zakaj živiš. Moja mama je bila dolgo prepričana, da sploh ne bom imela otrok. Potem se je vse obrnilo. Danes mi večkrat reče, da je ponosna. Trudim se otroke učiti dveh temeljnih vrednot: spoštovanja in tega, da so srečni sami s sabo – prizemljeni, takšni kot so," pravi. So razširjena družina, saj ima župan dve hčerki iz prejšnjega zakona, skupaj pa imata dva sinova. "Trenutno imamo štiri otroke v štirih izobraževalnih enotah: vrtec, osnovna šola, srednja šola in študij. Že skupni dopust je logistični izziv, vsak ima svoje potrebe, svoj ritem, svojo animacijo. Ampak se dobro razumemo, se spoštujemo, imamo se radi," pripoveduje. A povsem običajna družina vendarle niso. Županska funkcija prinese življenje pod drobnogledom. "V nekem trenutku sem to morala izklopiti, sicer bi mi bilo težko vsak dan prenašati izpostavljenost in predvsem negativizem. Zato sem se umaknila in se osredotočila na to, kar mi je dobro – družina, služba, podjetje, zaposleni. Že zaradi otrok nisem želela, da bi to postalo naše vsakodnevno breme." Lahko občino sploh kdaj pustijo pred vrati? "Za to je potrebna samodisciplina. Najprej se trudimo, da so na prvem mestu družinske stvari, potem pa seveda vedno nekako pristanemo pri temah, kot so Maribor, naši lokali, projekti, gradnje. To je del najinega poslanstva – oba to živiva, ni samo služba," pripoveduje.
Verjamem, da človek lažje širi dobro voljo, če je zadovoljen sam s sabo
Maribor sicer doživlja bolj "iz zakulisja", kakor večina meščanov. Kako razume to mesto? "Maribor imam zelo rada in rada živim tukaj. Je pa mesto izzivov – kot vsako mesto. Želela bi si, da bi bili ljudje malo bolj pozitivni in potrpežljivi. Zdi se mi, da smo postali preveč neučakani: vse mora biti takoj in na najvišjem nivoju. A spremembe potrebujejo čas – da jih ljudje sprejmejo, da se izkažejo. Tudi v podjetju vidim: na začetku je težko, potem pa z vztrajnostjo, razlago in pogovorom postane povsem druga zgodba."
Gostinstvo in hotelirstvo nista bila njen prvotni plan, bolj jo je privlačila notranja arhitektura. "Ampak sem to vedno rada počela. Vedno sem organizirala druženja, kuhala, pripravljala stvari. Tudi študentska dela sem delala v različnih okoljih in mi je bilo fino," doda. Daleč nazaj je delala tudi kot natakarica. "Prvič že pri šestnajstih, poleti v Piranhi. Učili so me nositi pladenj." Koktajle še zna mešati. "Znam klasike. Vse molekularne fore, ki so danes moderne, pa niso moj svet," se nasmehne in prizna, da je njen najljubši dobri stari mojito. Kako danes kot delodajalka gleda na gostinski poklic? "To moraš delati s srcem. Gostinstvo je kompleksno, veliko je dejavnikov, ki te lahko vržejo iz tira. Če tega nimaš rad, hitro ugotoviš, da nisi na pravi poti. Po drugi strani pa srečaš ljudi, ki se sami izobražujejo, berejo, hodijo na sejme, opazujejo, kaj delajo drugje – to je druga energija. Pogrešam, da bi več ljudi iz stroke tudi sami od sebe šli izkusit dobre prakse drugam."
Šla sem tudi malo naivno v vse skupaj
Kje v lokalih družinske mreže najbolj najdemo njen okus? "V Rožmarinu, tudi pri sezonskih dekoracijah. Pri interierju pa definitivno v Popru – tam smo med covidom koncept res obrnili, vpletli nekaj vintage kosov, ki so prostoru dali dušo. V takih prostorih se počutim varno. Malo sem stara duša, privlačijo me stare stvari. Znati moraš preklapljati med vlogami in razumevati goste, ekipo, potrebe," razmišlja.
Njen mož je iz gostinca postal župan, sama pa je postala direktorica Galerije Gosposka. Kako se je znašla? "Take stvari sem si predstavljala kasneje, kasneje po tridesetem – ampak se je zgodilo že pri tridesetih. Takrat sem postala mama, bila sem v posebnem mehurčku, vse se mi je zdelo nekako izvedljivo. Ko gledam nazaj, se včasih vprašam, kako sem vse to zmogla naenkrat. Ko se je Saša odločil za novo zgodbo, je bilo treba prevzeti veliko odgovornosti. Nisem imela izkušenj z vodenjem, zato sem šla v tečaje, učila sem se, kako delati z ljudmi, kako voditi ekipo. Seveda mi je Saša pomagal - pa tudi sodelavci, ki so prevzeli velik del stvari. Ampak ja – šla sem tudi malo naivno v vse skupaj," se spominja.
Je kdaj ponosna nase? "Včasih. Ko si vzamem mir – na primer na Pohorju – in ko malo presejem, kaj vse smo naredili. Ker sicer si pogosto v 'džumbusu': vidiš le, kaj bi še moralo biti narejeno. Ampak potem ugotoviš, da je neverjetno, koliko stvari nam uspe. Skrbeti moraš za ekipo - približno 50 zaposlenih, plus študenti in zunanji sodelavci -, za družino, otroke in potem še vse, kar pride zraven. Takrat si rečem: Okej, kljukica."
Pohorje polni njeno dušo. "To je moj odklop. Pa treningi – nekaj let sem hodila na treninge, kjer se kombinirata ples in boks, aerokick. To mi je super, ker je tako naporno, da nimam časa misliti na nič – glava se očisti. Pohorje pa je druga skrajnost: mir, ritem, najraje sem tam sama, s slušalkami. Pozimi mi je tam najlepše. Poleti je zame preveč ljudi, preveč srečevanj in pogovorov."
Soprogu se tudi orosi oko
Župana meščani in mediji včasih opisujejo tudi kot strogega, arogantnega. S kom je poročena v resnici? "Njegov javni nastop je delno tak, ker je že po naravi močan človek, tudi fizično, zato ima odločen nastop. Doma pa je drugačen. Ima veliko čuta za 'malega človeka', to me je tudi prepričalo. Z otroki ima res lep odnos – vedno si vzame čas, vedno najde nekoga od otrok, da z njim nekaj počne. Seveda zna biti tudi strog, kar je včasih pri vzgoji potrebno. In potem ima še to drugo plat: zelo ga ganejo predstave, nastopi otrok – hitro se mu orosi oko," razkriva.
Prihaja volilno leto. In njeni občutki so, kot običajno, mešani. "Res je, dolgo sem temu nasprotovala, ker s tem naša intima še bolj izgine. Ampak ko vidim, kako on živi za to mesto in koliko mu pomeni … On je človek akcije. Na sprehodu opazi smeti, papirček, nekaj, kar bi bilo lahko boljše – slika, pošlje, reagira takoj. Tudi v tujini je poln idej. V Kopenhagnu je videl koncept, kjer ljudje pod smrekico odložijo darila za socialno šibkejše, in je takoj rekel: 'To moramo narediti.' In potem je to res hitro spravil v življenje. Razumem njegovo strast. Če je to njegovo poslanstvo, ga lahko le podpiram." Kaj je decembra napisala v pismo Božičku? "Želim si, da bi vsak našel svoj mir: jaz, moja družina, naši zaposleni, tudi naše mesto. Verjamem, da človek lažje širi dobro voljo, če je zadovoljen sam s sabo, vidi napredek, vidi dobro v stvareh. Želim si več notranjega miru in več časa zase – da se včasih malo ustavimo," je odvrnila. Za konec smo jo vprašali še, ali ji gre kaj na živce, ko ji rečejo mariborska prva dama. "Malo, ja. Sem se že navadila, ampak se s tem ne poistovetim. Tudi 'županova žena' mi ni blizu kot oznaka. Jaz sem Katja. Seveda sem županova žena, ampak to ni moja identiteta," sklene Katja Arsenovič.
